Ali lahko spremna beseda spremlja pesmi, ne da bi jih pojasnjevala?

Recimo tako, kot pianistka spremlja pozavnista, ki prepeva Schumannove uglasbitve ljubezenske lirike?

Težko. Doživetje pesmi je že njihovo tolmačenje.

A poskusiti je treba, čeprav se nam zdi, da na muhte.

Je mogoče povezati ljubezen, glasbo in svet v trepetajoč skrivnostni mir, ki izžareva posvečen prostor in vdih in nič drugega? Nič drugega, ker je to vse?

Ja, nam govori Matej Mertik v svojih poetičnih iskricah, ker ni nič v Celoti bivanja na muhte! Odkritje apenzellerja je zato prav tako pomembno kot odkritje Higgsovega polja. Bozoni, ki posvečnemu prostoru podeljujejo maso, s tem pa črne luknje oskrbijo z informacijami (gravitacije imajo že tako ali tako čez glavo), napovedujejo pesnikom Vojno stanje! Moj Bog, le kaj se bo zgodilo s pesniki, ki bodo o apenzellerju napisali preslabo pesem!

Ljubezen, glasbo in svet povežemo tako, pravi Matej, da smo čuječni na bele kave v Beli krajini, na Zelene Jurije med Turingovimi mislečimi stroji, krožni promet, v katerem rastejo rože, navznoter obrnjene srebrnkaste lune, na napušče nad spečimi poleni. Predvsem pa se moramo večkrat z nosom zapičiti v kremno rezino. Zakaj?

Ker

… Nekatere stvari enostavno so.

Nekatere so enostavne.

Dokler bomo čutili povezavo med muhastimi parnimi likalniki in Andersonovo oblačno komoro, bitka za poetizacijo fizike in fizičnost poezije še ni izgubljena!

Kljub vojnemu stanju človekovega napuha. Kljub temu, da radi pozabimo, da nismo zanesljivo doma v pojasnjenem svetu, kot pravi Rilke v Devinskih elegijah.

Milan Dekleva