Nekateri želijo oditi 1/2

Piše: Tanja Jerebic

Decembra sem si ogledala zanimiv film švedske režiserke in pisateljice Lise Langseth, ki pogumno zagrize v dva tabuja, ki spravljata gledalca v nelagodje od začetka do konca filma. Najbrž je zaradi tega manj uspešen, kot bi si zaslužil. Gledalci so nad njim bodisi navdušeni bodisi razočarani.

Na prvem mestu izpostavi odnose med člani disfunkcionalnih družin, njihovo relacijo z zunanjim svetom in sodbo zunanjih opazovalcev, ki vrednotijo njihova dejanja razmeram neprimerno. Gledalca spravlja v zadrego naklonjenost do (anti)junakinje, saj mu absurdnost njenega položaja da jasno vedeti, da bi jo pogubil, čim bi jo želel prevzgojiti po tradicionalnih družinskih vrednotah. Izredne razmere terjajo od njega drugačna merila, kot so v splošni uporabi. Film se gleda kot dobra kriminalka, čeprav je družinska drama. Napetost se stopnjuje do točke, ko trepetamo za življenje tiste sestre ((anti)junakinje), ki hoče živeti.

Križ, Digitalna slika: Tanja Jerebic
Križ, Digitalna slika: Tanja Jerebic

Druga tema je vprašanje evtanazije, ki ostaja v filmu nekako obrobna, saj jo prva povsem zasenči. Klinika z ljudmi, ki so na zadnjih prostovoljnih počitnicah, izpade prej groteskna, kot bi vzbujala empatijo do tistih, ki želijo oditi. Ko se da na smrt bolna sestra evtanazirati, gledalcu zmanjka sočutja zanjo, ker skoz film spozna, da ji življenje nikoli ni pomenilo veliko. Bolj kot njen konec opazi, kako toksična in manipulativna je do (anti)junakinje; preden umre, jo hoče še zadnjič zlomiti ter raniti. Preživelo sestro bolečina sicer ohromi, vendar ji volje do življenja ne more vzeti …

Javna razprava o asistiranem samomoru se pri nas ni nikoli razvila v resno debato. Ne vem, če je sploh potrebna, ekstremnim primerkom bi morali ugoditi na lastno, ne na željo svojcev. ’Ko človeku življenje postane neznosno breme’, kot je v majskem članku v Delu omenil dr. Janko Pleterski, nisem prepričana, da mu lahko smrt kdo prepreči, niti da je prav, da ga proti lastni volji zadržujejo pri življenju. Pričakovati, da bo javnost razumela željo po smrti, je nesmiselno. Razumeti jo je moč le ob neznosnih fizičnih bolečinah, ki so posledica bolezni, kjer se stanje ne more izboljšati.

Švicarska klinika za evtanazijo Dignitas buri duhove že dalj časa, ker se med samomorilci znajdejo tudi zdrave osebe. Leta 2014 se je dala prostovoljno usmrtiti 85-letna Italijanka Oriella Cazzanello. S procesom staranja se ni mogla sprijazniti, izgubljanje lepote jo je onesrečevalo in spravljalo v depresijo. Na kliniki so njeni želji ugodili za 10.000 €. Najmlajši samomorilec do leta 2014 je bil 23-letni Daniel James, igralec ameriškega nogometa, paraliziran od vratu navzdol.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.