Piše: Matej Krajnc

Rhino, 2018

Sir Cliff je na novem albumu, prvem z novimi pesmimi po letu 2004, nekolikanj funky in moderneje produciran, naslovna pesem je sploh nekakšen gospelovsko-soulovski poskus,  da bi se znova izumil. Vprašanje je, če si bo z albumom, na katerem vendarle prevladujejo popovski zvoki in tema rezurrekcije, pridobil novo in mlajšo bazo fenov, je pa plošča morda prvi korak v smeri opozorila, da še ni rekel zadnje besede in da ga tudi težke preizkušnje ne morejo zlomiti. Naslovno pesem je sonapisal Terry Britten, avtor Miss You Nights, s katero je sir Cliff enkrat, v sedemdesetih, že vstal iz pepela, a tokrat bi potreboval … hja, bržčas kakšnega Ricka Rubina, ki bi svet spomnil na to, da je bil Cliff eden prvih rokerjev na Otoku in da ima zasluge tudi za vnovično popularizacijo stratocastra med širšim občinstvom (Shadows); vsaj britansko ga je takrat videlo zgolj na naslovnici albuma The Chirping Crickets Buddyja Hollyja in njegove zasedbe, Hank Marvin pa je listal po Fenderjevem katalogu, pa vendar – kako uvoziti to reč?! Cliff je šel v ZDA in uredil zadevo. Tega strata ima zdaj Bruce Welch in ga ne kani dati od sebe.

Siru Cliffu bi vendarle svetovali, naj bo zdaj na stara leta, ko res nima več česa izgubiti, malce bolj drzen. Bitko z BBCjem je izbojeval, glas mu še služi in tudi to, da je trden kot skala, je zdaj povedal. Naslednji korak? Ogniti se sredinskemu popu, pa naj bo produkcija še tako privlačna! Magari pojdita v studio skupaj s Hankom – Cliff je odličen ritem kitarist. Zaprita se za deset dni in mislita na korenine …