Piše: Matej Krajnc
Založba Obzorja, 2018
“Povprečneži ne marajo ljudi z dušo in ne tistih, ki imajo radi svoje delo,” citira Marjetka, ena protagonistk, režiserja Mitjo s Poletne filmske delavnice. Zdi se, da bi to lahko bil motto celotne knjige, njen osrednji stavek, rdeča nit, po drugi strani pa tudi nekakšen sežetek kulturnega spiritusa pri nas, bi dodali tisti, ki zaradi poplave povprečja ostajajo na robu dogajanja. Še en zanimiv stavek je v knjigi, zapisan tudi na zadnji strani ovitka, del stavka pravzaprav: “Problem je, da nimam discipline …”. Iztrgan iz konteksta lahko deluje tudi drugače, a morda bi ta pol-citat lahko služil kot nekakšen opis umetniške duše, proste in svobodne. Ki zato na poti ves čas naletava na kamenje. Vendar pa protagonistke te knjige delujejo vse prej kot to. Vse prej kot povprečne in nedisciplinirane. Njihove usode so morda v “veliki sliki” sveta manj pomembne, delijo si jih s tisoči drugih, pa vendar so pomembne, posebne in edinstvene. Četudi je mala Nati žalostna in zaprta vase. Četudi se sprašujejo o istih stvareh kot vsi ostali. Četudi jim je dovolj spraševanj o teh istih stvareh. A avtorica se je potrudila, da jih pred nas pripelje ne kot literarne osebe, ampak kot “prave”, take, da pred nami skočijo s papirja in se nam s svojimi zgodbami pridružijo v vsakdanu.
Knjiga je nastajala dolgo časa. Morda ne ravno nastajala, dolga je bila pot do njenega obelodanjenja. Pisateljico poznamo kot novinarko TV Slovenija, bila je urednica, voditeljica, scenaristka in režiserka. S pričujočim tekstom se je začela srečevati pred tridesetimi leti, v drugačnih časih, drugih okoljih in drugi mentaliteti. Svet je bil še mlad, če parafraziramo Videosex, a kljub temu ne več tako mlad, da se v bivši državi bratstvo ne bi začelo resno krhati. Iz ljubljanskega grafita Daša gre v klošter je nastal delovni naslov te knjige, ki je sprva bila zgolj skica, “preizkus sožitja s starim pisalnim strojem”, kot pove avtorica v uvodu. Njen mož je nato rokopis spravil v svet in trajalo je kar nekaj let, da je prišel na mizo urednice Založbe Obzorja. Habent sua fata libelli.
Najzanimivejša plat knjige je vsaj za tega bralca bila (poleg rdeče niti seveda) njena dramaturgija, o kateri spregovori tudi sama avtorica. A ne izgubljajmo časa, zagrizimo v vražji grižljaj; na sebi nosi pečat zorenja in dozorevanja in ko ga boste prebrali, bo okus v ustih posebnega značaja. Četudi vražjega …