Piše: Matej Krajnc
Deadi so vedno imeli visoko afiniteto do Dylanove glasbe, zlasti Jerry Garcia, to vam bo odkrito povedal vsak Deadhead. V osemdesetih je Dylan tuhtal o svoji glasbi, nekako distanciranega se je počutil do lastnih pesmi in po pričevanju njegove avtobiografije se je vrhunec teh tuhtanj dogajal ravno na turneji z Grateful Dead (1987), ko je Dylan celo želel postati član zasedbe – Garcia je bil za, večina preostale zasedbe pa ne, kajti bili so mnenja, da bi bend s tem izgubil “samostojnost”, postal bi Dylanov spremljevalni bend, četudi morda Dylan tega ne bi načrtoval. A sredi taiste turneje je Dylan doživel razsvetljenje, ki je vodilo k albumu Oh Mercy (1989) in t. i. “neskončni” turneji, čeprav je Dylan zanikal, da bi šlo za kaj takega, češ, vse se mora nekoč končati.
Album s posnetki turneje z Grateful Dead je izšel februarja 1989, med albumoma Down In The Groove in že omenjenim Oh Mercy. Bend je igral v zasedbi Garcia-Hart-Kreutzmann-Lesh-Mydland-Weir, Dylan pa je v namen teh nastopov izkopal nekatere svoje pesmi, ki jih že dolgo ni igral v živo, niti na znamenitih nastopih s Tomom Pettyjem in Heartbreakersi v letih 1985 in 86.
Na pričujoči plošči, ki je lani doživela ponatis na vinilu in so jo ob izidu in tudi pozneje kritiki neusmiljeno zradirali z zemljevida vidnejših Dylanovih dosežkov, rekli bi lahko celo, da ob delni rehabilitaciji albuma Self-Portrait (1970) sodi v vrh kritiško najbolj “osovraženih” Dylanovih izdaj ob boku albumu Down In The Groove (1988), kar je ob podrobnejšem poslušanju plošče, sploh pa bootlegov s turneje (Orbiting Uvula, Postcards of the Hanging) še en dokaz, da so kritiki Dylana v osemdesetih odpisali, ne da bi zares poslušali njegove plošče. Bolj zanimivo je, da je album dosegel zelo nizke ocene tudi ob “retrospektivnih” ocenjevanjih, denimo na portalu AllMusic. Stare navade težko izumrejo? Drži, da kemija med Dylanom in Deadi vsaj na pričujočih posnetkih ni tako nenadoma očitna kot denimo pri nastopih s Pettyjem, a pričakovati od Dylana, da se bo svojih pesmi loteval po volji drugih seveda ni mogoče, pa tudi Deadi niso Heartbreakersi, pesmi so se lotili nekolikanj bolj “prosto”, a vsaj na pričujočih posnetkih jih niso skušali podaljševati s (pre)dolgim, improviziranim soliranjem. Improvizacija na albumu torej izvira iz klasične strukture samih pesmi, ki jo Deadi zgrabijo po svoje, sproščeno, a nikoli do skrajnosti. Nikjer na albumu ni slišati, da bi bil Dylan znaveličan, kot se je takrat razpisovalo, Deadi pa so bili vedno improvizacijski bend, kar pomeni, da je za poslušalca vselej zanimivo slišati, kaj se bo zgodilo. Zvečine se dogajajo zanimive stvari – v izboru sedmih pesmi, ki tvorijo album, slišimo tudi kako redkost (Joey), sicer pa gre za nekakšen “greatest hits” po “deadovsko” – zlasti izvedbi Slow Train in I Want You zagrmita precej mogočno, nič manj zanimivi pa nista izvedbi All Along The Watchtower in Knockin’ On Heaven’s Door, ki sta julija 1987 že bila znamenita standarda in se je zastavljalo vprašanje, kaj Dylan sploh še lahko naredi z njima, ne da bi pri tem ponavljal obrazec. Dylan je v posthendrixovskih časih Watchtower redko ali nikoli igral na izviren folkovski način, zdi se, da ga je, kot še mnoge druge, denimo Neila Younga, Hendrixova izvedba navdihnila na odločilen način; na to pesem je začel gledati popolnoma drugače. Kaj se je zgodilo, presodite sami ob poslušanju.
Naslednja postaja je bila, kot vemo, lanoisovska postaja neworleanskih srečevanj s pesmimi, ki so na koncu postala album Oh Mercy, poleg Infidels (1983) še vedno najbolj spoštovan Dylanov album osemdesetih. Pričujoči uradni zapis Dylanovih nastopov z Deadi pa kljub skeptičnosti kritikov nedvomno sodi v vrh Dylanove uradne albumske koncertne diskografije, nad Budokan in v najboljših trenutkih tudi nad Hard Rain, četudi bi morda kdo rekel, kot se je tudi zgodilo, da Hard Rain ni najboljši spominek s turneje Rolling Thunder Review. Dylan bi jim rekel: jebite se, nikoli se nisem podrejal pričakovanjem! Če ne verjamete, poslušajte predlani izdano zbirko iz t. i. “krščanskega” obdobja. Sovražnih besed o glasbi iz tistega obdobja še ni čisto konec in dvorane naj bi takrat bile večkrat na pol prazne. A Dylan je v osemdesetih imel velike trenutke navdiha, med njimi je tudi ta, da je za več turnej najel odlične spremljevalne vokalistke. To pa je že druga zgodba, ki posega tudi v njegovo osebno življenje.
