Piše: Matej Krajnc
Sony/Legacy 2018
“Rudarjeva hči” je v zadnjem letu in pol prestala nekaj resnih zdravstvenih preizkušenj in zato je bil izid pričujoče plošče prestavljen v drugo polovico leta 2018. Gre za drugi paket posnetkov, narejenih v studiu Johnnyja Casha, Cash Cabin, kjer je tudi sam snemal svoje pozne reči. Tole ploščo sta producirala Johnnyjev sin John Carter in Lorettina hči Patsy Lynn Russell, mojstrica pa je na njej prečesala svoj opus in znova posnela šest pesmi, ki jih že najdete na drugih albumih, med njimi uspešnici Don’t Come Home a-Drinkin’ (With Lovin’ On Your Mind), ki je svojčas v tradicionalnem (beri: šovinističnem) Nashvillu dvignila kar precej prahu, in Coal Miner’s Daughter, avtobiografsko pesem, ki je naslovila tudi njen biografski film, v katerem jo je igrala Sissy Spacek.
Preostalih sedem pesmi je novih, nekatere so čisto avtorske, druge v kolaboraciji, med drugim s Shawnom Campom, avtorjem, ki je zadnja leta precej cenjen v countryjevskih krogih; (so)pisal je za Gartha Brooksa, Blakea Sheltona, Josha Turnerja in druge, z Loretto pa sta spisala nekaj pesmi, ki se jih bo splačalo večkrat slišati, med njimi Ruby’s Stool. Morda osrednjo pesem albuma, Ain’t No Time To Go (z referencami na opus Boba Willsa), je Loretta spisala s hčerko Patsy. Album sicer ni tako zelo prelomen za “pozno” Loretto, kot je bil denimo Van Leer Rose (2004), a ustvarjalna žilica še ni rekla zadnje besede. Glas je malce starejši, sentiment pa prav nič, zveni, kot da ima pred seboj še celo stoletje. Zvočna slika poteka v tradicionalnih, bolj ali manj umirjenih tonih, ki zdaj vlečejo na bluegrass, zdaj na countryjevski blues. Naslovno pesem poznate že v dveh inkarnacijah, najprej v solistični iz leta 1985, nato pa še v družbi z Dolly Parton in Tammy Wynette (1993). Tale je najbolj pomenljiva, tudi zaradi konteksta. Loretti želimo zlasti veliko zdravja in še kakšno pesem iz delavnice; zdi se, kot da še ni povedala vsega, kar ji leži na srcu, čeprav je povedala že veliko pomembnih stvari. In čeprav se album konča na temnejši noti (Darkest Day) in nostalgiji (Coal Miner’s Daughter), ni nujno, da se tako konča tudi opus.