Piše: Matej Krajnc

Litera, 2018

Hodim po ljubljanskih ulicah, je svojčas pela Majda Sepe … in ko sem bral pričujočo knjigo, sem se spomnil na to, koliko popevk je pravzaprav napisanih o Ljubljani – od Zmajskega mostu Marjane Deržaj, Ropretovih Ljubljančank, Šmarne gore Strun, Dekleta iz Zlate ladjice v izvedbi Pepela in krvi do Tivolskega pastirčka Berte Ambrož, Ljubljanskega zvona Ljupke Dimitrovske, prepesnitve Down Waterloo Road, ki je postala Šuštarski most in tako naprej … Zgodovina Ljubljane v popevkah … Pred nami pa zgodovina pesnika, pisatelja, prevajalca, urednika in publicista Hudolina, tesno povezana z Ljubljano in njenimi ulicami.

Hudolinova neke vrste avtobiografija ni čisto tipična življenjska zgodba; kot ste morda lahko že ugotovili, jo izrisujejo ulice glavnega mesta in pa književnost, povezana s kraji, na katerih je protagonist živel. Hudolin se ne gre vzvišeno epskega pripovedovalca ali izpovedovalca usod; o svojih ulicah govori prizemljeno, mirno, tekoče, a hkrati z nekakšno radostjo, ki jo začutimo med vrsticami; nekaj malega let je preživel v Pulju in o tem mestu tudi nekaj zapiše, a vendar je njegovo mesto Ljubljana – in zdi se, da je živel povsod, da pozna vsak kotiček tega mesta, ki ga je prehodil podolgem in počez, od Grosupljega do Šmartnega in nazaj, vmes pa je doživljal in preživljal raznorazne ljubezni, pisal, prevajal, urejal in zlasti bral. Književne reference so druga rdeča nit te knjige in naš boem, ki hodi po ljubljanskih ulicah, na njih živi in preživi, je načitan, urejeno in bogato knjižnico ima, kar se zdi poleg občutja starševske sreče, ki jo naslutimo na koncu, osrednja sreča njegovega življenja. Knjige. Literatura. Ob njih zbledijo pijača, droge, tobak in ženske. Knjige in ljubljanske ulice so tiste, ki so stalnica, opora, temelj.

Pričujočo Hudolinovo zgodbo boste prebrali, ne da bi jo vmes odložili. Z njim boste popotovali od Gradaščice do Igriške in naprej, morda se boste spominjali tudi svojih ljubljanskih potepanj in življenj. Jaz sem se jih, vse od leta 1994, ko sem se, svež študent, nastanil pri Kinu Šiška in začel spoznavati mesto. Zdaj v njem s krajšimi prekinitvami živim že skoraj četrt stoletja in njegove ulice se mi še zmeraj razkrivajo v različnih odtenkih. Oprema pričujoče knjige je minimalistična, okna tistih blokov povabijo v neskončni vrtinec ljubljanskih epizod. Srečno pot in dobrodošli!