Jedilni pribor v srednjem veku

Piše: Luka Hepe

V zgodnjem srednjem veku je bil glavni pribor med jedjo človekova leva in desna roka, šele pozneje se je uveljavila uporaba jedilnega pribora. Nož je bil v dolgih zgodovinskih obdobjih uporabljen kot orožje za ubijanje. Uporabljali so ga vojščaki, lovci, mučitelji ipd., nož je imel močan simboličen pomen, ker je ljudi opominjal na nevarnost in grožnjo. Zato so bili začetki uporabe noža pri jedilni mizi prežeti z nelagodjem, ljudje so se zavedali, da lahko nož služi tudi kot bojno orožje. Morda so prav zato pisci opozarjali, da se je med jedjo treba izogibati tematik, ki bi lahko izzvale prepir med udeleženci pojedine. Pozneje so odsvetovali tudi, da bi ljudje z nožem prenašali hrano v usta, saj bi se lahko porezali. Ponekod se pojavijo (z današnjim očesom gledano) bizarne zapovedi, kot denimo, da naj noža ne uporabljajo pri ribi, ali pa »pri okroglih in jajčastih predmetih uporabite nož le izjemoma«. Ko se je razširil krompir, ga je bilo izrecno prepovedano rezati z nožem. Podobno je veljalo za cmoke, kuhana jajca in jabolko.

Kuhinjska posoda iz 16. stoletja. Vir: Boris Kuhar, Jože Mlinarič, Samostanska kuhinja: prehrana kartuzijanov in jedilniki žičkih menihov v prvi polovici 18. stoletja,  Kmečki glas, Ljubljana 2002, stran 149.

Drugi del jedilnega pribora, ki se je uveljavil v času srednjega veka so vilice. Slednja je bila zamišljena kot pripomoček, s katerim bodo ljudje prenašali hrano v usta. Ob pojavu vilic na koncu srednjega veka so se mnogi nerazumno spraševali le čemu služijo vilice, če lahko hrano prenašamo v usta z golimi rokami? Naposled, ko je bilo prehranjevanje z roko označeno kot necivilizirano, barbarsko, nevljudno in enačeno s kmečkim obnašanjem, so se gospoda strinjala, da prefinjeni in imenitni ljudje jedo z vilicami.. Nespodobno je bilo, če je imel gospod med jedjo mastne in umazane prste. Sprva so vilice uporabljali le za nabadanje hrane iz skupne sklede in pladnja. Šele v 15., še bolj pa se v 16. stoletju ustali njena vloga med jedilnim priborom. Kot jedilni pribor so vilice sprva uporabljali v Italiji, od tam pa se je ta navada razširila v Francijo, nato pa še v Anglijo in Nemčijo. Henrik III. jih je verjetno iz Benetk prinesel v Francijo, kjer so se njegovi dvorjani pogosto posmehovali preveč »afektiranemu« načinu uživanja hrane. Na začetku, ko so se ljudje še navajali na prehranjevanje z vilicami, je na poti iz krožnika do ust vsaj polovica hrane padla na tla. V 17. stoletju so vilice vsekakor še šteli med luksuzni pribor. Nekakšna predhodnica zajemalke je bila sprva zaobljena in razmeroma plitva, zaradi česar so morali med jedjo na široko odpirati usta. Šele v 14. stoletju postanejo zajemalke bolj ovalne in lažje za uporabo. Ko so se navadili na uporabo osnovnega jedilnega pribora, so plemiči pogosto ob jedi večkrat zamenjali ne le krožnik, ampak tudi jedilni pribor, ki se je izpopolnil. Na eni strani krožnika so tako imeli jušno žlico, nož za ribo, nož za meso, na drugi strani pa vilice za predjed, ribe in meso. Nad krožnikom so bile še žlica, vilice in nož za sladico. Za sadje so pogosto prinesli dodaten pribor.

Oblika pribora se je s časom spreminjala in se prilagajala trenutnim potrebam ter tudi aktualni modi. Seveda so si imenitni pribor lahko privoščili le višji sloji, na dvorih in menihi v bogatejših samostanih. Razkošni pribor in okrašeno omizje so bili še en svojevrsten statusni simbol, ki je razlikoval plemenite ljudi od kmečkih stanov. Bogatejši so si že v 13. stoletju privoščili žlice iz koral, serpentina, kristala in zlata. Nekateri so si lahko privoščili tudi različen pribor za posebne priložnosti: v postnem času nož z ročajem iz ebenovine, za veliko noč nož z ročajem iz slonovine in za binkošti nož z inkrustacijami. Taki prestižni in posebni pribor so si na eni strani privoščili za svojo dušo, na drugi strani pa so želeli impresionirati in navdušiti svoje eminentne goste.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.