Piše: Tanja Jerebic

Z drugim operaterjem sem imela še manj sreče kot s prvim, najbrž se me je otresel v manj kot pol minute, češ, če se lahko povežem z mobilnim telefonom, je nekaj narobe z računalnikom, torej sva opravila, je rekel. Kar je povedal, ne drži, zanimala me je predvsem kabelska povezava, vendar na PC-ju ni delovala nobena, naredila sem preizkus.

Zagnala sem računalnik z operacijskim sistemom Mint, instaliranem na usb ključku (Live-USB), žični internet je deloval brez problema. Tako sem ugotovila, da so mi uničili gonilnike, ki se nahajajo v jedru (Kernel). Ker nisem nikakršen Linux-strokovnjak, temveč le iznajdljiv in prilagodljiv uporabnik, ki zna stvari hitro med seboj povezati, bi mogoče lahko zadostovalo že to, da bi mi konkretno premešali mrežno konfiguracijo.

Ponovno sem se prijavila v sistem na ’trdem disku’ in skopirala gonilnike za omrežje s ključka ter jih preinstalirala. Brezžična povezava se je vdala in začela delati. Odprla sem vse sistemske datoteke, ki so so bile povezane z network, networking itd. in jih primerjala s tistimi z usb-ključka, niso se razlikovale. Brez uspeha sem preizkusila morje video vodičev, da bi prebudila žično povezavo.

Potem se mi je zazdelo, da sem dobila strašno dobro idejo, med nalaganjem sistema sem v grub zaganjalniku skušala naložiti starejša jedra, vsi datumi so drug za drugim izpljunili isto napako. Kot vsak zdrav operacijski sistem tudi Linux ničesar ne počne samodejno, če tega nočemo. Posodobitve prenesem sama in jih osebno naložim. Prav tako ne obstaja niti najmanjša možnost, da bi se samo od sebe kaj pomešalo, da bi pomotoma kaj pritisnila ali kaj podobnega, kar bega manj pogumne računalniške uporabnike.

Na tej točki se mi je ’povrnil’ spomin, tisti mračni zanikani kotiček, ki me je opominjal na računalniški vdor prejšnjega dne, ki se ga nisem želela spominjati, ker se mi z računalnikom ne da ukvarjati … V grafičnem programu sem izdelovala neko predlogo, nakar je računalnik zamrznil. Lučka je utripala kot nora in disk je nalagal podatke v nedogled, stvari so se začele dogajati same od sebe; kako se lahko sproži nek ukaz, ki ni s programom nič povezan, če ne pritisnem nobenega gumba? Izklopila sem povezavo, kot že nekajkrat v minulih mesecih in v približno pol minute spet pridobila nadzor nad sistemom. Z delom sem nadaljevala brez interneta, kot se ne bi nič zgodilo. Naslednje jutro je povezava še delala, zvečer ne več.

V soboto sem v usb-sistemu prenesla tri kopije različnih Linux distribucij na podatkovni ključek, Mint se mi je zameril. Za ziher, če kakšna ne bo delala! V običajni instalaciji na trdem disku sem skopirala podatke, ki jih nisem želela izgubiti, čeprav se vsaka sprememba datotek že med delom direktno zapiše na oddaljeni strežnik. Brezplačna storitev je v oblaku in šifrirana, presenečenj očitno ne maram. Naložiti sem hotela zagonsko Linux različico na usb (2 GB), edini dovolj velik ključek, takrat še zaseden z Mintom (Live-USB). Samo ena mapa mi je izginila tako rekoč izpred oči iz varnostne kopije s podatki na drugem usb-ju (32 GB), vsebovala je tiste tri datoteke z Linuxi, ki sem ji prej prenesla v prenosnem sistemu …

V živem usb-ju sem ponovno prenesla s spleta Ubuntu. V testnem načinu je deloval brezhibno, zato sem ga namestila. Čim sem ponovno zagnala računalnik, se je na monitorju prikazal napis No Signal. Naložil je napačne gonilnike za monitor, s tem imajo vsi Ubuntuji težave v zadnjih letih, prav tako stavkajo hčerinske izpeljanke, ko jih daš v hiberniranje, se ne znajo zbuditi, Mint ni izjema. Nova verzija je težavo potencirala, da se jih sploh ne da več uporabljati na starejših računalnikih.

V nedeljo sem preko testnega usb-ja z Ubuntuji na podatkovni MP3-player s samo gigabajtom prostora naložila varnejšo različico Linuxov. Na medij sem morala skopirati mrežno namestitev, saj bi za navadno potrebovala vsaj 2 GB velik ključek. Instalacija je 4 ure prepisovala disk z naključnimi podatki, da ne bodo uhajale meta informacije. Ubuntu distribucija se naloži v pol ure … Ne morem reči, da sem zdaj varna.

Povedati hočem, da nekaj zafrknejo hekerji in zlonamerni programčki, nekaj napake v odprti kodi, delež težav odpade na starost računalnika, čeprav mojim potrebam še vedno zadošča, kakšen dan doda novo okolje v sistemu, kamor je treba naložiti programe in tako se vse skupaj zavleče skoraj čez cel teden.

Istega dne sem prejela izsiljevalsko e-pošto. Pošiljatelj trdi, da mi je podtaknil virus, ki je samodejno aktiviral mojo spletno kamero, ki me je posnela v kočljivem intimnem položaju. Od mene želi 999 $, sicer bo video razposlal mojim prijateljem in me osramotil. Tukaj je trčil ob zid, spletne kamere nisem imela nikoli v življenju, nisem našla upravičljivega razloga za nakup.

Večkrat zadenem kaj na loteriji ali mi daljni sorodniki zapustijo dediščino, zato ne vem, če je izsiljevanje povezano z vdorom. Moti me, ker sem omenjeno geslo, ki naj bi aktiviralo neobstoječo kamero, v preteklosti zares uporabljala za različne aplikacije, še zdaj ga na MMC-jevem spletnem portalu. Nisem komentatorka na forumih, določene oddaje iz arhiva zahtevajo prijavo.

Pred približno dvema mesecema, so mi uničili novejši usb-ključek z nepomembnimi podatki, pred letom dni se je pokvaril DVD predvajalnik, slednji se je morda samodejno upokojil, bil je zelo star.

Po vdorih na Facebooku sem si nabavila povezavo preko privatnega omrežja (VPN), stane me 2 € na mesec. Decembra 2017 sem naletela na ugodno prednovoletno akcijo. Letos sem naročnino podaljšala, ker so ponudili prvotno ceno, čeprav je bilo letošnje znižanje za desetaka dražje od takratnega. Težava je, ker modem/usmerjevalnik v osnovnem EON-paketu ne podpira VPN-ja, zato se IP zamaskira šele na mobitelu/računalniku. Ne morem reči, da nič ne naredim za varnost, s kompjuterjem se mi ne da ukvarjati zato, ker je zame stranpot.

Bojim se, da bomo sčasoma vsi upoštevali Snowdnov izbor najvarnejšega operacijskega sistema Qubes OS, kjer lahko hraniš podatke v ločenih virtualnih prostorih, virusi med njimi ne morejo prehajati.

Zaenkrat ne vem, če bom ’voajerja’ prijavila. Spletnega kriminala je vsako leto več, dvomim, da se policija ukvarja s kurjimi tatovi. Napadalci mi bolj kradejo čas, kot povzročajo dejansko škodo in seveda nadzirajo vse, kar počnem z računalnikom.

Za tiste, ki samo pišejo in brskajo po internetu, je daleč najboljša rešitev, da nobenega operacijskega sistema sploh ne namestijo na trdi disk. Live-CD/USB ima naložene vse osnovne programe, datoteke lahko shranimo na dodatni ključek. Grafični programi so za tako rešitev pretežki …

5. februarja praznujemo dan varne uporabe interneta. Največkrat se okužimo s flash in java datotekami, vohljači so najpogosteje državne tajne službe, resničnih hekerjev je v Sloveniji le za vzorec. Preventivne varnostne nasvete boste morali najti drugje, zmanjkalo mi je idej kako se zaščititi.