Piše: Matej Krajnc

Hiša poezije, zbirka Ginko, 2018

Prevod in spremna beseda: Danica Čerče

Socialno/socialistično/socrealistično pisanje, socializem, komunizem … vse to so oznake, ki se pritikajo pisanju Johna Steinbecka in ob izidu pričujoče knjige se je ugotavljal tudi režimski selektivizem pri prevajanju njegovih del pri nas; seveda ne gre čisto vsega zreducirati na politično klimo 1945-1991, ki se je, kot vemo, še od šestdesetih let naprej bistveno popravljala in odpirala – dejstvo je, da je Steinbeck v svojih “komunističnih” delih izvlekel iz sebe tudi najboljše. Vrednote Toma Joada še vedno štejejo, sploh zato, ker jih je dandanes ostalo tako malo. To, čemur smo se svojčas smejali, ker pri nas na srečo ni bilo kapitalizma ameriške sorte in tamkajšnjih socialnih razlik, je zdaj dejstvo tudi pri nas, in zato bi kazalo Sadove jeze in Ulico ribjih konzerv brati znova in znova. Humanistični sentiment del Johna Steinbecka je odmeval tudi v glasbi, že denimo z Woodyjem Guthriejem, pozneje s Peteom Seegerjem in Nobelovcem Dylanom ter, leta 1995, na odlični plošči Brucea Springsteena The Ghost of Tom Joad, ki bi prav tako kot Sadovi jeze morala biti sestavni del vsake knjižnice, ki da kaj nase. Pričujoča knjiga je seveda nekolikanj drugačna, ni tako izrazito “delavska”, čeprav tudi je, a v ospredju so, se zdi, nekolikanj drugačne vrste usod. Steinbeck tokrat ni toliko volje in prostora posvečal dejstvu, da gre spet za “male ljudi”, ni se toliko podajal v njihove razredne probleme in v socialne podrobnosti, čeprav bi se tudi lahko, glede na bazo, na kateri počiva zgodba, pač pa me je kot bralca njegovo delo, že ko sem ga pred leti bral v izvirniku, prestavilo malce bolj v intimno usodje junakinj in junakov, v naključja, ki jih ni, ker avtobus pač ustavlja pri tej obcestni gostilnici/motelčku, ker ima skupni imenovalec z njo, pa bralec potem malce pozabi na socialo in bolj posluša intimno govorico knjige. Kjer je Steinbeck seveda vsaj tolikšen mojster kot pri tisti bolj ostrodružbeni. Že precej mlad sem gledal tudi film, ne zaradi Joan Collins in Jayne Mansfield, pač pa zato, ker smo takrat vsako nedeljo gledali filme ob petih popoldne in je bil na sporedu tudi ta. Prevzel me je zaradi svoje črnobele špartanskosti, Jayne Mansfield je v njem gotovo odigrala svoj najbolj prepričljiv dramski lik, spominjal pa me je tudi na slavne cagneyjevsko-bogartovske filme noir iz štiridesetih, čeprav to verjetno ni bil namen. Ali pač. Ker film ni detektivka. Ni komedija. Drama? Hja … Ko je izšla pričujoča knjiga, sem seveda kar poskočil. Od veselja, ker se je nekdo spomnil nanjo, jo prevedel in nato izdal in zdaj se lahko seveda pogovarjamo o Steinbecku čisto na sveže.

Tisti epitetoni na začetku sestavka so v primeru pisanja Johna Steinbecka seveda superlativi. Američani se komunizma bojijo bolj kot rasizma, kar je seveda absurdno in izhaja iz večne želje po premoči. Mi pa imamo, denimo, Toneta Seliškarja. Klopčiča. Potrča. Voranca. Bevka. In tako naprej, saj poznamo ta spisek. Spisek avtorjev, ki bi se jih tudi danes moralo večkrat omenjati. Kot družba smo zablodeli, tako oni kot mi. Oni so bili zablodeli že prej, a so ves čas vztrajali na tej točki, mi se dandanes pravdamo okrog oslove sence o tistem, kar je že bilo bolje in o tistem, kar je že bilo slabše. Steinbeck je slabše karal, bolje poudarjal. Mi čez slabše pljuvamo, čez bolje še bolj. Takšna je luč družbe, luč literature pa tudi vedno bolj. Zato je dobro, da je izšel tale Steinbeck, morda bomo spet prijeli v roke tudi druge njegove knjige. In se spomnili, kaj je dejal Tom Joad, še preden bo prepozno. Vmes si lahko odpočijemo na tejle avtobusni postaji. Ne bo za dolgo, nam bo pa ostalo v lepem spominu.