Piše: Matej Krajnc

BMG 2018

Pela je o tem, kako ne bo več iskala pravega, nato o biciklih v Pekingu in nato o čolnih … prodala je nekaj milijončkov plošč, vmes pa je, nekje pri tretji plošči, kazalo, da bo s sebe stresla imidž prijazne deklice, ki je sposobna še česa več kot prijetnih pocukranih popevk o ljubezni. Nato je nastopila pod vodo, posnela še nekaj prijetnih melodij in se nato lotila svojih gruzijskih korenin, kjer se je studijska zgodba za zdaj ustavila. Njena sočasnica Amy Winehouse, ki jo je, ko sta približno skupaj začeli glasbeno pot, ena bolj v pop, druga bolj v jazz in ritem in blues, okrcala, da je preveč posladkana, je vmes dosegla kultni status in odšla. Ohranila je svojo ostrino, Ketevan pa je še vedno tu in njena mešanica prijetnosti, melodičnosti in poskusov biti obravnavana kot glasbenica s težo, je zdaj doživela petnajstletnico in obeležitev na kompilaciji najbolj uspešnih pesmi. In ni kaj reči, pot je bila uspešna in še vedno je.

Katie se ni nikoli branila kakšnih dobrodelnih reči, s tistim nastopom pod vodo je skušala  prebijati tudi drugačen led in v najboljših trenutkih petnajstletne kariere ji je uspelo dokazati, da njena slava ni tako zelo pop, mimobežna. Ko sem pred leti redno pisal o njenih ploščah za revijo Muska, sem tudi poudarjal te pozitivne plati, denimo pretresljivi baladi s prvih plošč Closest Thing To Crazy ali Call Off The Search, pa Mary Pickford s tretje plošče Pictures in s taiste predelavo Cohenove In My Secret Life, ki ji je čisto okej uspela. Zlasti Mary Pickford je nakazala možnost usmeritve v malce bolj “edgy” smer, ki pa očitno ni bila tista, ki bi jo mlada glasbenica želela podrobneje raziskati. Pa vendarle ji ni mogoče očitati, da bi se ves čas ponavljala. Že omenjena “gruzijska” plošča In Winter (ki je leta 2016 nasledila šablonsko in skorajda programsko banalno Ketevan (2013)) je bila spet nekaj čisto posebnega, morda poleg tretje njena najboljša ali pa kar najboljša, gruzijski zbor je pesmim dal svojstveno srhljivost, ki je pop balade tipa If You Were A Sailboat niso prenesle. Kakšna bo njena studijska naslednica, še ne vemo. In naša protagonistka se, kot vidite iz priloženega, ni nikoli bala posneti pesmi drugih, če so ji hile všeč. Tako se je lotila denimo Stingove Fields Of Gold, ki je sicer ni na rednih ploščah, izšla je zgolj kot single za dobrodelno akcijo Children In Need. Za pričujočo kompilacijo je v svojem nespremenjenem slogu tihe baladnosti, podložene s klasično kitaro in orkestrom, posnela še Bridge Over Troubled Water (Simon & Garfunkel) in Diamonds Are Forever (Shirley Bassey). Ketevan sicer ne premore drame, ki jo je v izvedbo Bridge vložil denimo Elvis ali zadržane liričnosti, ki sta jo vdihnila Paul in Art, pa tudi bombastičnosti Shirley Bassey ne boste slišali. Čemu tudi bi, kajne – Katie Melua je našla svoj glas in, kot kaže sprejem pri občinstvu, ji ga ni treba menjati, vse dokler svoj posel opravlja korektno in dokler se teh pesmi loteva s spoštovanjem.

Kompilacija se sicer začne s proslulimi pekinškimi kolesi (kakopak), a vendarle v svojih tridesetih poglavjih namigne tudi na nekatere presežke Katie Melua kot pevke in izvajalke. Njen glas je ves čas melanholičen, kot ga poznamo, a včasih tudi zadrhti, ne iz patetike, pač pa se vanj jame počasi krasti izkušnja, ki skozi leta ne ostaja več zgolj mladostna. Katie je iz Gruzije z družino prišla v Belfast pri devetih letih, oče je govoril angleško, mama “ni znala niti nakupovati”, kot je povedala sama Katie. Iz nekaterih pesmi govori ta izkušnja, že tudi na prvi plošči, zlasti v Closest Thing To Crazy, ki ostaja njena najboljša zgodnja pesem. Srečamo tudi pesem o novih krajih Belfast (Penguins And Cats), ki pripoveduje zanimivo zgodbo prišleka in začetka novega poglavja devetletnice in nato odraščajočega dekleta / pop zvezdnice. Domači kraji, to slišimo iz glasu. Domači so oboji, tako gruzijski kot angleški. Eni sicer že dlje kot drugi. In ko v duetu s pokojno Evo Cassidy poje What A Wonderful World, je izvedba sicer mila, a hkrati se počutimo, kot bi šli skoz hišo duhov, ne zgolj zaradi Eve.

Katie Melua kariere ni hvalabogu nikoli gradila na kakšnih pretiranih telesno poželjivih temeljih, vedno je bila elegantna in spodobna, kdo bi morda rekel poštirkana, a kar naj. Je tudi precej boljša kitaristka, kot bi kdo pomislil, in njen glas zares pomirljivo vpliva na živce, kar, to je treba priznati, večkrat nadvse ugaja razrvanim glasbenim kritikom v zgodnjih srednjih letih. Ni Chris Isaak, ki je kariero zgradil na tihi, melanholični naivnosti, povezani z nekolikanj nadgrajenim zvokom popa iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih, pa tudi Roy Orbison ni, ki je dokazal, da lahko tudi možje jočejo, oblečeni v operetni frak in z dramatičnim momentom, ki nosi umetniško težo, pač pa je odrasla oseba, ki se ne more otresti najstniškega sentimenta in najstnica, ki jo včasih zaskeli tudi po odraslo. Preživela je Evo in Amy in zato bo ostala beli labod pop sentimenta, razen če si na stara leta ne premisli / doživi epifanije. Če bo preživela sebe izpred petnajstih let, bomo še videli. Zadnji studijski album je zanimiv korak h koreninam in tudi nekaj pesmi vmes je obetalo malce drugačno, vzporedno pot. Katie Melua pa se bo odločila sama, to ni naša stvar. Zato je nemogoče predvideti, je-li tale kompilacija mejnik ali zgolj postaja. Je pa kvantitativno velikodušna in tudi mostove čez deroče reke je nekoč treba požgati, se zdi.