Fairport Convention & Friends and the Songs of Bob Dylan: A Tree With Roots

Piše: Matej Krajnc

UMC/Island, 2018

713hAaoAdgL._SL1200_

Ena zanimivejših kompilacij s konca lanskega leta sicer ni povzročila evforije pri kritikih, ker naj bi šlo za zelo “neizenačeno” kolekcijo iz “različnih virov” in “dvomljivih zvočnih kakovosti”; nekdo je na Amazonu napisal, da večina pesmi zveni, kot bi bile posnete na “walkman v žepu debelega plašča”, kot bi bilo to kaj slabega. Ne, dragi moji, lo-fi značilnosti nekaterih posnetkov prav nič ne nižajo vrednosti tele kompilacije, nasprotno, zato je še kvečjemu bolj zanimiva. Bend naj bi s pribčitvijo zaključil obeleževanje svoje petdesetletnice, ki se je odvijala leto poprej, leta 1968 pa je minilo tudi petdeset let, odkar so nekateri posnetki s proslulih “kletnih trakov” prvič prispeli v London. Seveda, od tam so Conventioni pobrali Million Dollar Bash, pa Down In The Flood, pa Open The Door, Richard, Fotheringay, ki se tudi pojavijo tule (kako pa se tudi ne bi!), pa Too Much Of Nothing. Posnetki so zvečine iz različnih radijskih virov, slišimo pa denimo tudi demo-posnetek Sandy Denny, ko poje It Ain’t Me Babe. Prava stvar za vse, ki vas zanima silna razvejanost obdelav pesmi iz tiste zloglasne hiše, saj naj bi nastale ravno zato – da bi jih peli drugi. Sprva. Potem je Dylan leta 1971 na novo in uradno posnel nekaj teh pesmi, potem so leta 1975 The Band skompajlirali tisto dvojno ploščo pol sebe-pol Dylana, nad katero marsikdo ni bil navdušen, marsikdo pa, ves čas pa je seveda kapljalo, od Dylana in od drugod, dokler potem pred nekaj leti niso zadeve povezali v večzgoščenski pušeljc, ki naj bi zaenkrat bil integralna različica. Sicer je poleg “kletnih pesmi” na pričujoči plošči še zanimiva paleta drugih Dylanovih pesmi, od Percy’s Song do George Jackson in  Knocking On Heaven’s Door. In ni treba posebej poudarjati, da je The Ballad of Easy Rider uradno izpod McGuinnovega peresa (čeprav je imel Dylan zraven nekaj besede). Pa da Jack O’Diamonds tudi niti ni avtorska (čeprav jo je Dylan posvojil). Naslov lahko torej vzamete, kakor hočete, glasba pa ni zato nič manj zanimiva. Ko se bodo še poštirkanci, in s tem mislim razen običajnih “lovcev na kristalno čiste zvoke in produkcijo” tudi radijske postaje, navadili, da ni nujno, da je glasba dobra zgolj takrat, ko je spolirana do nezavesti (in da se, razen v posebnih, za to namenjenih oddajah, tudi vrti zgolj takšno, ker je to pač “standard za poslušalce”), bodo tovrstne kompilacije sprejete z malce manj “ampak”-ov. Dylan nas je navadil tudi na to, da kantavtorjem ni treba po spikersko artikulirati vsakega zloga, pa je besedilo kljub temu prezenčno, pa tudi po stokrat ni treba goniti pesmi, da nastane dober posnetek. Včasih (sam bi dodal: večinoma) je dovolj že en sam poskus. Magari v žepu plašča.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.