TANTADRUJ
Vihar
(Akord Records / Kulturni center Maribor, Javna muzika Maribor, ARCD 037 / FREE CD 068, 2018)
Glasbena založba Akord Records pod okriljem zavoda Kulturni center Maribor objavlja single zasedbe Tantadruj: Zimska pesem
Skladba je na voljo na naslednjih povezavah:
video single:https://youtu.be/bjTP2uICgOk
mp3:http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/front/img/admin/file/Tantadruj_-_Zimska_pesem.mp3
mp3 zip:http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/front/img/admin/file/Tantadruj_-_Zimska_pesem_MP3.zip
wav zip: http://www.ljudmila.org/subkulturni-azil/front/img/admin/file/Tantadruj_-_Zimska_pesem_WAV.zip
Biti glas veselja, svetlobe, isker v mladi krvi, zvezd tam visoko, ki za hip postanejo dosegljive. In dvoma, ki porodi solzo, in vetra v sinjini, ki jo mimogrede posuši, divji pajčolan snega, ki zavihra mimo mrkega obraza, da se v hipu razcvete smehljaj na njem. Kdo ga v resnici pozna, tistega možička z zeleno poltjo in kačjim nosom? Kdo pozna ptico, ki je prhnila nad koso križavno, odkod se je spet vrnila in kdo se je zares zgrozil ob črnem vranjem očesu v pesmi prijatelja Murna? Nihče, kdor se je udomačil, otrpel v mrtvem mestu, nihče, kdor ima ušesa, a pozabi poslušati z njimi, kdor ima oči, a ne zna piti svetlobe z njimi, nihče, kdor je usahel cvet duha. Pa vendar zašume zlata žita za nas, prevzete od uroka žlahtnega bisernega žela te glasbe, na trenutke prevzete od bolečine. Biti glas žarka, ki leže kot poljub na lice. Biti glas vroče dlani, ki najde svilnato, hladno kožo. biti glas, ki se sliši prav tja noter, da se ti nenadoma zazdi znano vse tisto, kar se nam je že lata zdelo za zmeraj zasuto s smetmi, preraslo s plesnijo pozabe, zapostavljeno od umazano sivih misli tiste večine, ki naj bi imela vedno prav – biti tisti, ki čuti, prepoznava, steguje roke za modrino, ki mu je še kako mar; biti živ v vsem, kar počneš: biti Tantadruj.
Svetlana Makarovič, 2000
Še besedilo:
Zimska pesem (Josip Murn, 1)
Bela polja so,
gozdovi,bela cesta je in gaz,
belo lice ima dekle,
ki iz vseh jo ljubim jaz.
Bele gore so, domovi,
svetel, bel je njih nakras,
bele roke ima dekle,
ki iz vseh jo ljubim jaz.
Bele prsi, bele roke,
lice nje prebelo je,
sredi zime še globoke
mi srce veselo je!
Truden, mračen, neprijazen,
tih, odljuden zimski čas –
da še deklic ni nam takih,
pa usmili bog se nas!