PIše: Andrej Lutman

Samo Kreut – Vzvalovljenosti

Ekslibris, Ljubljana, 2018

Že sam naslov nove, pete pesniške zbirke Sama Kreutza Vzvalovljenosti nazorno nakazuje pesnikov pristop k izpisovanju: gre v širino; predaja se igri razširjenih pomenov in sestavljanju še ne sestavljenih smislov. Na podlagi takšnega načina pesnjenja nastajajo izpovedi, pojoče o izpovedih samih, kar izpovejo zadnje vrstice pesmi, ki je naslovila celotno zbirko: »A me venomer močneje žgeš. / Kajti na vsak način spet hočeš ven. Čim prej. // In daleč stran od mene. / Toliko, kolikor je največ še mogoče.« Pesnik namreč na svojo stvaritev, pesem, vpliva zgolj toliko, kolikor vloži napora v izpis, ki je posledica pesnikove pretočnosti, nato se pesem na samosvoj način od njega oddalji in zaživi svoje življenje.

Pesniška zbirka Vzvalovljenosti je razdeljena na tri dele z naslovi Tako zgodaj, da me ni, Neslišne razdalje in Mali nočni čas. Vsak del se začne s pesmijo, posvečeno trem koledarskim mesecem: februarju, aprilu in septembru. Ti trije meseci zaznamujejo tudi tri vzdušja, ki valovijo skozi pesmi. Poglavitni so mraz, prebuditev zemlje in vetrovi. Vpetost pesmi v naravni tokokrog kaže na pesnikov tesen stik z okoljem, kar je povezano s prejšnjimi zbirkami, v katerih je prevladovala oblika haiku pesnjenja. Prav združitev vtisov, drobcev opažanj, se v pesmih iz zbirke Vzvalovljenosti kaže kot rast, kot raztezanje, kot vzvalovljena gladina igre in notranjih napevov. K temu še pripomore ena od posebnosti teh pesmi, saj so mnoge naslovljene s samostalniki v množinski obliki: Odkrušenja, Sivenja, Pozabitve, Umanjkanja, Ščiščenja, Razkropitve… Prav nakazane množine ali kar pomnoženosti prispevajo k pesnikovi prepoznavni težnji k pomnogoterjanju lepote v zvenenju. In svojim zvenenjem pesnik daje kar je le mogoče mnoge prostore, ki pa ne vračajo odmevov, saj zadevajo ob meje izreke in jih širijo do konca smislov. Ob tem pa Samo Kreutz dognano izkazuje svoj prefinjen občutek za pravo mero, da pesmi ne bi izzvenele v tavtologije ali eksperimentalne površnosti. Pesnik je pač soočen s površino papirja in na to površino vtisne poetične pečate. Na to početje vsaj opozore tudi poteze čopiča izpod roke urednice Jelene Lasan, ki je prispevala tudi spremne besede z naslovom Vzvalovljen svet, v kateri že na začetku ugotavlja: »Vzvalovljenosti je zbirka o popolnem ciklu stvari. Smrt – življenje, izginjanje – rojevanje – izničevanje, morda še… boj vsega, kar se transformira iz zarodka v plod in nazaj v zemljo in travo.«

Tak na videz zaključen krog pa je pravzaprav odprt, spominja na vibo, ki se prostorsko širi in se ne steka vase. V pesmi z naslovom Če me iščeš… Samo Kreutz tako poda razklenjanje, ki mu sledi: »Tudi, ko se ves porabim, nikoli zares / ne izginem. // Vendar me ne moreš več videti, ker nisem / med zdrobljenim listjem, / ali skrepenelim lubjem. // Zato se trepetavo zavihti na izpraznjene veje. / Pojdi višje, precej višje. / Samo navzgor. Čez razklenjene krošnje.« Skozi pesmi pa se pretaka še ena tematika, ki je sicer implicitna, a prepoznavna v vznikih. To je tematika navezovanja stika z osebo, ki ni nujno ljubezenski. Je bolj kakor napotilo bralstvu, da v besednih vezeh uzre obpotje, kjer so smerokaz neizrečenosti, ki uročajo do te mere, da skoraj nujno sledi ponovno razbiranje pesmi. Primer tega je tudi v pesmi z naslovom Sčiščenja: »Če sedaj hočem k tebi, / moram hlepeti. // Dokler ne postanem neznatna sraga, / ali pa komaj zaznavna, / lebdeča para.« Pesnik se nekako skriva v spevih, a takšno skrivanje je pravzaprav dvorjenje tišini, izzvenevanju. Prav obdanost s pesmijo je tisti izziv, ki čaka nadobudno bralstvo, da se preda čistim valovom izborne slovenščine.

Andrej Lutman