Matej Krajnc: STARA MAMA BEND, zgodba o zasedbi

Prolog, marec 2015

Alexov BMW je zavil pred blok v predmestju. Iz njega je najprej stopil lakaj, odprl gospodu Cepušu vrata, nakar je pristopilo dekle s pahljačo.
»Gospod Cepuš, je vetrc dovolj lahán?«
Alex si ni prižgal cigarete, ker že več let ne kadi, ampak je samo skomignil z rameni.
»Menda bo že!«
Ko sem odprl vrata, si nisva izmenjala vljudnostnih fraz, si vsevdilj voščevala dober dan ali kaj podobnega, sele spogledala sva se in nato je Alex dejal:
»Kupil sem pokopališče Golovec, toliko da veš!«
»Odlično!« sem odgovoril. »Videospot?«
»Videospot!« je pokimal. »Ampak če se dotakneš ene same grobnice, te kastriram!«
»Tega se ni treba bati,« sem odvrnil. »To je storil že Josip Kelt Ferenović Lop-di Madonna Vesternjak Kolmanič Esterhazy de Nasen pred skoraj dvajsetimi leti!«
»Jože nič ne može!« je Alex zamahnil z roko in šla sva v sobo s kitarami.

*

Soba s kitarami je dobila svoje ime po steni, na kateri so bili nalepljeni postri s slikami dragih kitar. V kotu sobe je sedel kitarski ojačevalec Fender Champion 15, ob njem pa Fender Mustang Japan 2001 in Epiphone Riviera.
»Si prinesel 4001?« sem vprašal Alexa.
»Ne,« je rekel. »Danes ne, prišel sem samo zato, da ti povem, da imamo bend!«
»Imamo?«
»Posnel sem že deset grundov, solo kitara, boogie zadeve,« je povedal Alex. »Na to boš ti recitiral svoje poezije, saj jih imaš?«
»Imam,« sem pokimal.
»Kako se ti zdi ime Stara Mama Bend?« je vprašal nato Alex.
»Človeku z BMW-jem si ne upam ugovarjati!« sem rekel.
»Ne, ne, ne!« je zavzdihnil Alex. »Pusti BMW! Pozabi, da imam BMW! Povej, kako ti je všeč ime! Če ti ni, bomo pač kaj drugega: Bikova jajca bend, ti je to všeč?«
»Stara Mama Bend mi je čisto všeč!« sem dejal. »Deset grundov si posnel?«
»Misliš, da sem se pripeljal 75 kilometrov daleč, da bi te zajebaval?« je vprašal Alex in s stojala vzel Riviero.
»Ne, ne, zagotovo ne …« sem zamrmral. »Nov bend torej, kaj? Recitacije, praviš?«
»Poznaš Mastnaka?« je nato spregovoril Alex, igraje se z Riviero.
»Slišal sem zanj,« sem rekel. »Nisi ti že delal z njim?«
»Doma si je uredil nekakšen studio, odličen za snemanje naših stvari! Povabil sem ga v bend, naredil je bobne in to … Imaš kaj proti?«
»Ne, seveda ne,« sem rekel.
»Mastnak pravi, da je v soboto fraj!« je nadaljeval Alex. »Lahko prideš v soboto posnet vokale?«
»Pa že … pa že …« sem mrmral.
Alex je sunkovito odložil Riviero in vstal.
»Torej tako! Lakaje plačujem na uro, moram iti!«
Sam sem še kar sedel in tuhtal o ponujeni priložnosti. Recitiranje poezije na rockovsko ozadje … Stara Mama Bend …
»Poslal ti bom ovitek za prvo ploščo,« je še dodal Alex. »V spletu sem našel frikiš lutko. So ti všeč frikiš lutke?«
»Zelo, zelo …« sem kimal in pomislil na Strniševo pesem.
»Na ovitku prve plošče bi bila torej frikiš lutka in napis STARA MAMA BEND I, nič drugega. Brez kakih fensi idej in to … V redu?«
»Absolutno,« sem rekel, vedno nared za minimalizem.
»Če ti kaj ne bo všeč, povej, predlagaj,« je dejal Alex. »Predlagaj, povej, predlagaj, če že ne poveš, vsaj reci! Nič ne bom silil, če ti bo lutka prefrikiš, lahko damo na naslovnico kaj drugega! Ampak je zanimiv koncept … Mastnaku je tudi všeč!«
Ničesar nisem več rekel. Vstal sem in mu stisnil roko.

PRVA, DRUGA IN TRETJA

»Le snemaj, snemaj pesmico, ti dreja dreja ti drom!«
Martin Mastnak se je presedel v producentskem stolu.
»So ti bobni preglasni?«
»Niso mu preglasni, bi že rekel!« se je oglasil Alex. »So ti preglasni?«
»Niso mi preglasni!« sem se oglasil z Mastnakovega kavča, recitirajoč.
Cary Grant si je prižgal osemnajsto cigareto tistega dopoldneva, čeprav je Mastnak že poprej povedal, da v studiu ne dovoli tobaka. Riževo čokolado že …
»Prižgi si riževo čokolado!« je Alex vzpodbujal Caryja Granta. »Preostanek riža stresi sem v umivalnik, včeraj sem ga popravil, žičko sem ovil ok…«
»In snemam!« se je zaslišalo s producentskega sedeža.
Cary Grant se je namrdnil. Ni bil navajen, da mu nekdo ukazuje, kaj, kje in kdaj lahko kadi. Igral bi tenis, pa mora poslušati, kako model recitira pesem z naslovom enega njegovih filmov.
»Vsak …« se je oglasil Alex med snemanjem in povzročil, da je Mastnak pritisnil na preslednico, »… komad je iz dveh delov, dve pesmi recitiraš na eno podlago, da ne boš pozabil!«
Kimal sem.
»Naredi vmes pavzo, potem bomo pa poimenovali komade s p…«
»V naslovu lahko naredimo vezaj in tako povežemo naslova obeh pesmi v enega!« sem rekel. »S tem dobimo iz dveh en naslov, ta en naslov zadavimo …«
»Odlično, odlično!« je vzkliknil Alex. »Pa ti, Cary, kaj boš rekel?«
»Je ta zbirka že izšla?«
»Letos bo, letos!« sem zamrmral. »Zanjo se zanima sedemintrideset vrhunskih domačih založb, a pregovarjal se bom tudi za en sam evro!«
»En evro,« se je oglasil Cary, ki mu je zadeva zdaj postajala zanimiva, »ima lahko odločilno vlogo! Zaradi enega evra so se že začeli oboroženi spopadi, pa tudi končali so se, ko je ta evro izgubil vrednost … Ali pa je bilo ravno obratno?«
»Ta evro ti dam jaz, če čimprej končaš recitacijo,« se je nasmehnil Mastnak, ki je čakal, da pritisne na tipko za snemanje.
»Ti kar pritisni na tipko!«

*

»Posnel sem še dvajset podlag!« je dejal Alex, ko je tistega ne preveč vetrovnega popoldneva spet lezel iz avta. »Dvajset podlag, slišiš?«
»Misliš, da ne bo preveč, če posnameva trideset pesmi na isto foro?« sem vprašal, sicer zadovoljen, da se stvari razvijajo v smeri snemanja še več plošč.
»Ne bo ista fora,« je zatrjeval Alex. »Nekaj je hard rock, kar smo snemali zdaj, nekaj čisto drugega pa sikstisrock in boogie, kar sem posnel zdaj. Tvoja poezija …«
»Misliš, da imam dovolj pesmi za to?« sem tuhtal. »Mislim, za vse te sloge?«
»Ti je že kdaj zmanjkalo pesmi?« je zanimalo Alexa, ki si je vmes že olupil dvaintrideset in sto banan brez škroba, posadil oseminšestdeset dreves vzdolž Celovške ceste in izumil nov, počasnejši način sestavljanja kock Lego.
»Pesmi imam, a ne vem, če …«
»Če ne veš, če, pa napiši nove, take, da bojo šle v špil!« je odsekal Alex. »Dva dni časa imaš, v soboto snemamo! Najin založnik bo pa vse to izdal, z veseljem bo pograbil ves ta material! Poslušal ga bo najglasnije, saj veš, da to rad počne!«
»Vem, vem …« sem tuhtal in v mislih že snoval pesmi, ki bi šle na hipijevstvo in boogie.
»Naslova za dvakrat po deset pesmi na dveh ploščah že imam,« je nadaljeval Alex, zdaj že med podvojevanjem kolesarnic. »Stara Mama Bend II: Hipi generacija in Stara Mama Bend III: Status Mama Boogiemama!«
»Kaj pa, če bi bila Boogierama, da bi se mame ne podvajale?« sem zinil.
»Imaš prav, dovolj je že, da se podvojujejo kolesarnice!« je zamrmral Alex. »Mimogrede, klicali so me s Književnih listov, vejo, da se kuha spajanje poezije in glasbe!«
»Status Quo tudi ve?« sem zinil.
»Ve!« je pokimal Alex. »Zjutraj sem govoril z njimi. Veseli bodo poklona, ampak na naslovnici za Boogieramo mora biti telecaster, razumeš? Še imaš telecastra?«
»Imam,« sem ga dopolnil. Pravzaprav ga nisem, a naj gre na tak način v anale. »Rdečega imam. In črnega. Katerega naj? Naj kupim še enega? Bi radi, da …«
»Ne,« me je presekal Alex, ki je iz borovnic na živi meji, medtem ko sem govoril, delal gramofonske jermene, »nikar ne kupuj ničesar. Mustanga imaš?«
»Imam!«
»Riviero imaš?«
»Imam!«
»Telecastra imaš?«
»Imam!«
»Strat?«
»Tudi!«
»Jezičen ravno tako?«
»Vse cesarstvo ga nima takega!«
»Za Hipi generacijo bomo pa našli vintič avtobus! Pravzaprav sem oni dan kupil enega, letnik 1967, The Who so ga imeli na naslovnici tiste plate Magic Bus … Vsaj mislim, da je ta letnik … Tudi če ni … Videti je, kot da bi bil. A dal sem ga prebarvati v rjavo, tako ga Pete Townshend ne bo mogel nikoli več izslediti, he he he he …«
»Prav, ampak …«
»Kaj ampak? Na snemanjih sem igral Martinovo kitaro in svoj bas, pol-pol. Kaj torej ampak? Martinova kitara ni v redu? Posnamem še enkrat in mi daš katero od svojih?«
»Ne ne, je že prav …« sem mrmral. »Tuhtal sem samo, da bi bilo morda bolje, če bi …«
»Če bi? Če bi kaj?«
»Če bi bil kombi …«
»Kombi? Da bi bil kombi na naslovnici Hipi generacije? To si tuhtal? Se strinjam, hipiji se niso vozili v dragih avtobusih, pač pa bolj v kombijih … Travo, sandale, pa gremo …«
»Tudi brez sandal so bili …« sem zamrmral.
»No ja, na naslovnici itak ne bo obutve, niti bosonogih avguštincev ne!« je poskočil Alex. »Pridi v soboto posnet, jaz pa zdaj grem, dan se nagiba in prodajalne vintič kombijev se zaprejo čez …«
»Čez deset minut,« sem dodal, reden kupec vintič kombijev.
»No, tako … Jebem jim še odpiralni čas!« je zagodrnjal Alex in sedel v avto. »Zbogom, grem kupit kombi!«
»Kaj pa boš z avtobusom?«
»Sosedu ga bom prodal, po jabolka se vozi v Mirosan, pa mu bo prav prišel!« je še rekel Alex in že speljal spred bloka.

INTERVJU Z ALEKSANDROM CEPUŠEM ZA KNJIŽEVNE LISTE, maj 2015

Stara Mama Bend I, Hipi generacija, Boogierama … Vse to so naslovi plošč, ki jih je v marcu in aprilu 2015 izdala celjska zasedba STARA MAMA BEND. Idejni vodja in glavni pisec glasbe Aleksander Cepuš, sicer znan slovenski glasbenik, se je pogovarjal z našo novinarko, kajti …

KL (Književni listi): … pri zasedbi Stara Mama Bend gre za neke vrste uglasbljevanje poezije avtorja Mateja Krajnca. On izbere pesmi, vi jih podložite z glasbo?
AC (Aleksander Cepuš): Jaz naimproviziram trideset glasbenih podlag, ki jih Martin Mastnak dopolni z bobni, nakar Krajnc pride in odrecitira trideset svojih pesmi, ki jih objavi v zbirki ali pa tudi ne.
KL: Kako to, da kar trije podobni albumi?
AC: Niso podobni.
KL: Niso?
AC: Niso.
KL: Ampak na vseh vi podlagate in Krajnc recitira …
AC: Gre za različne glasbene sloge. Prvi je bolj hardrockerski, drugi sikstishipijevski, na tretji je boogie rock. Poznate Status Quo?
KL: Stanje, v katerem se n…
AC: Bend Status Quo.
KL: …
AC: Niso podobni!
KL: Slišim, da že snujete nove pesmi …
AC: Snujemo. Mislimo, da smo recitiranje na improvizirane podlage pripeljali do točke, kjer lahko s tem nehamo. Imamo še nekaj drugih načrtov. Krajnc je spisal protestne pesmi …
KL: Angažirana poezija?
AC: Niste v prejšnji številki delali štiristranskega intervjuja z njim?
KL: Rekel je samo, da ima še stvari v predalu …
AC: Ste kdaj videli njegove predale?
KL: Ne. Fotografu ni dovolil, da bi …
AC: Jaz sem jih videl. Še sem živ. Šlo je zelo na tesno.
KL: Angažirana poezija torej …
AC: Recimo raje, da se obdobje recitiranja zaključuje.
KL: Pa vaši solistični načrti?
AC: Šolam jih doma. Otroke imajo. Prvemu sinu je ime Acton.
KL: Lahko v kratkem pričakujemo knjižico z besedili zasedbe Stara Mama Bend?
AC: O čem ste se vi sploh pogovarjali s Krajncem?
KL: Baržunove grme goji. Z Ivanom Minattijem sta imela skupaj podjetje za …
AC: … bolečino nedoživetega? O tem ste pisali na štirih straneh?
KL: No, pa seveda o načrtih …
AC: Besedila zasedbe Stara Mama Bend, govoriva o pričujočih treh ploščah …
KL: Seveda, seveda …
AC: Objavljena bodo v zbirki Kronika Caryja Granta. Saj sem že povedal: on to objavi v zbirkah ali pa ne.
KL: Omenjal je zbirko Ženskar.
AC: Tudi, tudi …
KL: Se vam po dolgih letih sodelovanja zdi, da je ženskar?
AC: Absolutno. Nek novinar RTV Slovenija ga je leta 1999 označil za aseksualnega. Potem se je opravičil, da je mislil: a, seksualen! Prebral je nekaj pesmi …
KL: Bo na nastopih igral mustanga?
AC: Verjetno. Če pa mene vprašate …
KL: Ja?
AC: Bom igral Music Mana!

NOVE PESMI ZA GOSPODARSKO KRIZO

Martin je sedel na producentskem stolu in popravljal bobne na posnetkih, ki smo jih naredili tisto dopoldne. Nato je posnetke zbrisal, ker je Alex povedal, da vzporedno s Stara Mama Bendom pripravlja Riževa Čokolada Bend.
»V njem bomo tudi mi trije, samo da bomo imeli vaje v avtu!«
»Plošča IV. je že v smeteh!« je veselo oznanil Martin, a je Alex naenkrat poskočil.
»Ne ne, ne ne …«
»Kako da ne?«
»Ne!«
»Kopiram nazaj iz koša?«
»Ne, zbriši hudiča!«

*

»Deset novih pesmi imam,« sem oznanil na vaji, ko Alex prvič ni pravzaprav ničesar posnel vnaprej.
Sean Connery je na vajah zamenjal Caryja Granta, ki je moral na promocijo dveh novih filmov. Seanu se v tistem obdobju ni nič kaj dogajalo, obiskoval je Martina in igral biljard v njegovi kleti. Tisto dopoldne pa se je odločil, da prisluhne, kaj pravzaprav počnemo. Živčno se je presedel na kavču in zamrmral:
»Batofkoršjudu!«
Če bi ga kdo slišal, bi ta izjava dodobra spremenila dotedanji aspekt razmišljanja o bondiadah. Tako pa je za nami bilo spet eno brenkajoče dopoldne. Skorajda za nami.
»Deset pesmi pomeni deset bobnov …« je računal Martin in že klikal.
»Ne ne, brez bobnov …« je vskočil Alex. »Naj bo četrta plošča bolj kantavtorska, da se ne ponavljamo! Da ne bojo v Književnih spet pisali o Status Quo!«
Sean Connery je vstal in šel.
»Vitupero, obtempero et pareo!« sem vzkliknil. »Ampak če bom sam, to ne bo Stara Mama Bend!«
»To naj te ne skrbi, z Martinom bova na tvoje grunde posnela cel kup pizdarij! Samo ne boogie, drug kup pizdarij! Martin, koliko kupov p…?«
»Kupov je dovolj!« se je slišalo iz producentskega kota.
»Tudi za celo ploščo?«
»Lahko posname dve!«
»Dve plošči …« sem pomislil, a tudi odmislil to idejo. Ura je bila že toliko, da sem imel zgolj borne tričetrt ure do odhoda. Časa je bilo za eno ploščo, nato je bilo treba pograbiti stvari …
»Kar začni,« je zaukazal Martin.

*

La Fête de la musique a lieu à travers le monde le 21 juin (date qui coïncide le plus souvent avec le premier jour de l’été dans l’hémisphère nord), principalement le soir et la nuit jusqu’au lendemain matin. Elle est actuellement célébrée dans une centaine de pays. Divers festivals de musique locaux qui se déroulaient ce jour de solstice participent aujourd’hui à cette fête populaire. (vir: fr.wikipedia)
Medtem ko je Jacques Brel tuhtal, ali bi mi bilo treba povedati, da je pesem z naslovom The Thrill Is Gone izvajal že B. B. King, sem napisal štiri stavke o avtorski variaciji na to temo in mu jih prilepil na čelo. Nasmehnil se je in pohvalil izbiro lokacije: kjer trije mostovi se stikajo … kjer neznance in kramarje vikajo … kjer Jimmy igra kot one-man bend … obuci staru minicu, makar nije to modni trend …
»Martin pride z balonom, včeraj je zamenjal helij, 630 na uro gre zdaj, v hipu bo na prizorišču,« mi je Alex sporočil po SMSu. »Riviero prinesi, bomo višnjevi …«
»Tu imam strat …« sem premolknil, a me je ustavil:
»Pa mustanga?«
»Imam tudi tu!«
»Bi vzel to?«
»Ne!«
»Zakaj ne?«
»Da se ne ponavljamo!«
»Pa se ponavljamo?«
»Niti ne!«
»No?«
»No kaj?«
»Kaj boš igral na Prazniku glasbe?«
»Strata!«
»No, prav!«
»Imam nekaj novih komadov …«
»Jao!«

*

»Kje je Martin?«
»Veter je bil nepredvidljiv, odneslo ga je proti Avstriji!«
»Pa sploh pride?«
»Pride. Pristal je na meji s Češko, pripeljejo ga s supersonicom. Dva komada bova morala sama odigrat …«
»Prav!«
»Kar po vrsti!«
»Bi začela s 16 Tons?«
»Kako?«
»Sixteen Tons! A-mol, d-mol, E-dur …«
»Jebi se ti in tvoj a-mol!«
»Aja, še to … če se boš spraševal … vse tonalitete sem spremenil, da bo bolj zabavno …«
»Ne bom se spraševal!«
»Ampak sem jih vseeno spremenil!«
»Je že v redu, gobec ti razbijem potem, ko boš odložil strat, škoda ga je …

*

»Imaš kaj proti, če dva komada zaigra še Jelvis Vernonovič Preslejev?«
»Naj kar!«

*

»Zagrebški založnik pravi, da je prodal že 800.000 Novih pesmi za gospodarsko krizo. Martin, dobil boš grammyja za engineering!«
»Končno bom lahko oblekel nashvillsko srajco za podelitev!«
»Tisto, ki ima darkrockerske piercinge? Ki si z njo plesal po snegu?«
»Tisto, tisto!«
»Na podelitvi moramo igrati Za domovino z apetitom naprej, kaj pa druga dva komada s plošče? The Thrill Is Gone?«
»Tega tudi, ja, pa morda še Demento mori …«
»NoBorderJam pravi, da bi nas imeli avgusta …«
»Do takrat bo tudi pri nas izšla plošča!«
»ZKP?«
»Ne, kar sami bomo. ZKP SMB!«
»Ustanovimo to?«
»A ZKP SMB?«
»SMB Records! Potem lahko izdajamo tudi bootlege z vaj …«
»Misliš deset neobjavljenih, izbrisanih plat, ki jih ni več?«
»Ha, nismo mi brez cilja!«

KONCEPTI

Alexov avto, tokrat brez lakaja, pač pa s potujočo trgovinico, je bil že stalnica pred mojim blokom. Dal mi je vedeti, da sta to pot z Martinom natuhtala koncept, ki naj bi presegel magično število milijon prodanih izvodov. Ko je zagrebški založnik sporočil, naj od 800.000 poberemo stran pet ničel, nas to ni zmedlo, da ne bi kljub temu igrali na festivalu NoBorderJam, ki je na sevrovzhodu države imel pod palcem velik oder in simbolično vstopnino. Vsak prodan izvod je dovolj dober izgovor za grammyje! In festival NoBorderJam je samo enkrat letno.
Na velikem odru NoBorderJam je Alex prevzel vodilno vlogo. Ni si obul plavutk, kot je sprva napovedoval, pač pa je opletal z basom, kot to počnejo krotilci studijskih glasbil. Njegov bas je postal ostriga.
Martin si je kupil samodejni tamburin. »Elvis, preklet hudič, kaj pa si si tokrat kupil?« Tamburin je bil velik kot običajen krožnik, namesto emajla pa je imel zvončke. Na odru je bil videti fantastično.
»Hej hej, za domovino z apetitom naprej!« sva rohnela z Alexom, ko pa je omenil koncept …
»A kakšna naša plošča ni imela koncepta?« sem ga začudeno gledal.
»Štiri imamo in peta bo najboljša!« je razlagal Alex. »Srečal sem Ringa Starra, pravi, da je hobotnica!«
»To že vemo!«
»McCartney pravi, da je Desmond!«
»Tudi to že vemo!«
»Fak!«
»Govoril si o konceptu!«
»Naredimo svoje variante vseh albumov Beatlov! Dal si mi idejo, ko si zadnjič na Prazniku glasbe pel 16 Tons!«
Iz avtomobila je tedaj stopil Martin in se razgledal.
»Lep konec, lep konec …«
»Martin pravi, da bo najbolje, da naredimo vse naenkrat! Trije sessioni in … cak!«
»Cak!« je ponovil Martin in snel sončna očala. »Bobne bom že sproti risal!«
»Bi začeli s Pepperjem?«
»Pa dajmo!« sem pokimal. »Ampak če bomo vzeli naslov …«
»Ne bomo ga! Naslov mora odražat dejstvo, da so pesmi avtorsko delo benda!«
»In?« sem zinil.
»Kaj praviš na Sgt. Cepuš Lonely Krajnc Club Martini?«
»Če bi se prej ne zmenili, bi niti ne pomislil …«
»No, no,« je nadaljeval Alex, »a ne vidiš, kako vse to sovpada? Povemo, da smo SMB, hkrati pa namignemo …«
»… na Pepperja!« je dokončal Martin.
»Mimogrede, z Martinom sva obudila njegov bend, deTonator,« je nadaljeval Alex. »Deset grundov je že posnetih, ampak to ne bo kot SMB!«
»So to opečnati bloki?« je zanimalo Martina.
Potrdil sem.
»Razpis za natečaj Rokerji pojejo pesnike je zunaj,« je nadaljeval Alex. »Gremo tokrat s Staro Mamo, deTonator pa posebej, da se ne ponavljamo po zasedbi …«
Zavzdihnil sem.
»Prideta gor na čaj?«
»Ne!« je odsekal Alex, Martin pa je medtem meril premer bloka s svinčnikom in odpadlo vejico. »Po čaju se mi spahuje, sploh pa morava biti z Martinom čez dve uri že na vaji!«
»deTonator?«
»deTonator!«
»Dve uri?«
»In vsaj tri ure vaje naju čaka, se pravi, da bo ura pol dvanajstih zvečer, z BMW-jem pa po polnoči ne smem na obvoznico!«
»Zakaj ne?«
»Ker ga je oni dan pustila kia pri sosednjem bloku in dobi travmo, če ima pozno ponoči prižgan motor!«
»Ljubezenske travme vozil z motorjem …« sem zamrmral, a me je Alex kar presekal:
»Bo tvoja žena igrala flavto na konceptih?«
»Ta hip ima drugo delo,« sem rekel, vedoč, da ga ima res. Imela ga je. »Kaj pa druga dva koncepta?« sem še vprašal, vedoč, da lahko to sproži nevarnost, da se vaja zamakne v še poznejše ure in bo moral Alex domov peš, pustivši avto pri Martinu.
»Revolver in White Album, kaj praviš?« je izstrelil Alex. »Potem pa nadaljujemo z Abbey Road in Let It Be …«
»Buzdovan in (De)beli album,« se je zdaj vmešal Martin. »Vse je že razdelal, prinesel mi je na osemnajstih polah …«
»In kaj je moja naloga?«
»Vsak od naju napiše polovico plošče!« je zmagoslavno oznanil Alex. Izberi si, katero polovico bi, povem ti pa, da za Yellow Submarine že imam naslov: Rumeni škorenj!«
Avtorske glasbeno-poetične variacije – kot jih je poimenoval Zigman Frod – na beatlovske teme so mi bile zmeraj všeč; napisal sem célo knjižico pesmi na to temo in v njej obdelal prvi dve plošči. Ko je Alex omenil koncept, sicer še nisem vedel, kaj bo sledilo, a bilo mi je všeč. Tako se je potem zgodilo, da je on napisal prvo polovico Sgt. Cepuša in Buzdovana, jaz drugo, pri (De)belem albumu in Nidani (variacijah na Let It Be) pa sva vrstni red obrnila. Brel je medtem kupil hišo ob Savinji in s Caryjem Grantom, ki je spet začel zahajati na snemanja, dal polog za mestni dom upokojencev. Upokojence sta načrtovala nadgraditi v hiperupokojence in jim s tem dati možnost, da v dveh mesecih po začetku bivanja v domu odkupijo vsak svoj rokav reke, ki je tekla skozi mesto. Tam bi si zgradili hišice.
Cary Grant nad mojo zbirko Kronika Caryja Granta sprva ni bil navdušen. »Že,« je dejal, »zajel si vse moje filme, tudi variacije niso slabe, a videti je, kot da sem jih posnel zgolj nekaj čez sedemdeset!«
»Saj si jih posnel zgolj nekaj čez sedemdeset!« sem se branil.
Potem mu je bila zbirka všeč.

*

»Si bil kdaj v hotelu Astoria?«
»Dvakrat!«
»Bi igrali tam?«
»Zakaj pa ne!«
Pa nismo.

INTERVJU Z ALEKSANDROM CEPUŠEM ZA KNJIŽEVNE LISTE, september 2015

Ponovno konceptualiziranje Beatlov, recitirana poezija na rockovske glasbene podlage, eksperimentiranje v celjskem primestju … vse to je Stara Mama Bend, ki se lahko pohvali … Aleksander Cepuš, idejni vodja, s čim vse se lahko pohvali bend?

AC (Aleksander Cepuš): Mi se ne hvalimo. Mi pridemo na intervju, odigramo koncerte, hvalo prepuščamo organom pregona …
KL (Književni listi): A vendarle ne morete zanikati, da ste že drugič letos gost v osrednji literarni prilogi osrednjega slovenskega dnevnika.
AC: Ne zanikam.
KL: Menite torej, da je tudi avtorsko rekonceptualiziranje Beatlov poezija?
AC: Absolutno. Ne moremo ves čas samo recitirati.
KL: Sem vam je zdelo, da bi bilo dobro pripeljati v zgodbo še čigavo drugo poezijo, ne samo Krajnčeve?
AC: Imamo tudi Arsenovo in Cavovo. Tudi mojo, s Krajncem si to delo deliva … On je invaziven tip, posekati mu je treba krila, včasih … Pri prvih treh ploščah je bila zasnova jasna, od tam naprej pa …
KL: Kdo je v poeziji vaš največji vzornik?
AC: Na to vprašanje bom odgovoril z elektronskimi zvoki fretles citer, ki jih imam tule v vrečki (priklopi citre in igra blues).
KL: Torej Minatti?
AC: (še vedno igra)
KL: Čemu ste se odločili, da se poklonite spominu Arsena Dedića?
AC: Ker si je spomin Arsena Dedića to zaslužil. Pa še v črno je oblečen, kar zadosti moji hardrockovski duši.
KL: Pa Cave? Ta je še živ.
AC: To drži.
KL: Gre za pesnika, ki sta tudi pri nas zelo priljubljena.
AC: (še vedno igra)
KL: Arsenu se boste oktobra poklonili v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. Gostoval naj bi Lado Leskovar …
AC: On bo pel, mi bomo igrali. Potem bomo vloge zamenjali.
KL: Lahko v prihodnosti poleg že omenjenih plošč v poklon Arsenu in Cavu pričakujemo še kako recitacijo?
AC: Če si boste vrteli naše prve tri plošče.
KL: Se vam zdi, da je glasba nujna sopotnica besede, vsaj v vašem primeru?
AC: Če je, plača vozovnico. Kdo bo pa zastonj vozil sopotnike!
KL: Kakšno vlogo ima tretji član, Martin Mastnak?
AC: Nosilno. Uredi vse, kar je treba. Nimamo časa, da bi se jebali z malenkostmi, in zato je Martin nepogrešljiv. Sprogramira vse podlage, ko bi videli, kaj naredi z enim samim rifom! In pri Cavu …
KL: Ja?
AC: … je najprej potrkal, preden je vstopil.
KL: Kako pa ste izbirali iz opusa?
AC: Oh! Izbrali smo tisto, kar ustreza značaju benda: Jack the Ripper, Curse of Millhaven … Krajnc je seveda softie, razčustvovanec, in je moral nekam vtaknit tudi Into My Arms …
KL: To je zanj značilno, ja …
AC: Ne, ni! Kaj pa govorite! V naslednji številki zahtevam opravičilo točno na tem mestu! Podelili bomo dvanajst plošč iz različnih obdobij našega delovanja in najmanj, kar lahko storite je, da uvedete literarno križanko!
KL: Urednik morda pristavi še rebus … Kako pa je s koncepti? Ste končali?
AC: Iziti mora še Nidani, naša avtorska rekonstrukcija Let It Be, pripravljamo pa še Gabbery Road, torej avtorsko pretuhtavanje Abbey Road, ki pa bo bržčas ostala v predalu.
KL: Čemu?
AC: Ker smo rekli, da je v enem letu deset plošč dovolj.
KL: Naslednje leto torej …
AC: Naslednje leto bo treba postoriti še kaj drugega: solo projekti, Brem – to je še en bend, ki deluje od 2011, v njem je tudi Krajnčeva žena, z Martinom imava deTonator … A mislite, da je moja limuzina zastonj?
KL: Najemate?
AC: A avto?
KL: Ja.
AC: (krohot)
KL: Se strinjate s kritiko javnosti, da ste umetniki večinoma paraziti?
AC: Strinjamo se s kritiko parazitov, da je javnost večinoma neumna.
KL: Zakaj distorzirate Krajnčev glas?
AC: Ker je sicer premil. Mulc ni nikoli pil in kadil, kar je sicer čisto njegova stvar, a se pozna pri glasu.
KL: Pa vi?
AC: Vse razvade sem opustil, od takrat je moja pest še jeklenejša, kar pride prav pri igranju basa!
KL: Kaj nas torej še čaka v letu 2015 izpod nakovala Stara Mama Benda?
AC: Nastopi in plošče. Če vas ni bilo na NoBorderJamu, sramota sicer, pridite na Arsena! Če vas ne bo, bo Krajnc za večno obtičal v tistem svojem bloku …
KL: Pa vi?
AC: Jaz ne tičim, jaz sila kola lomim!

MILLHAVEN

»Boš kar sproti pel?«
»Kot ponavadi!«
»Jack the Ripper najprej?«
»… the Ripper najprej!«

Prevajalec Pleterski je sedel za ovalno mizo. Dva njegova prevoda snemajo, ne, pet. Pet njegovih prevodov.
Je prav preštel?
Dopoldansko sonce je izračunavalo takte … Dišalo je po pici, ki jo je Alex Bass poleg riževe čokolade prinesel v prostor.
»Prevajalec Pleterski, boš pico?«
»Ššš!« se je zaslišalo izza snemalnika.
»Martin, boš ti?«
»Ššš!«
Klavnična melanholija … Bo kdo pico?
Straight To You … Riževo čokolado morda kdo?
Prevajalec Pleterski se je pozneje strinjal, da na plošči objavijo tri njegove prevode. Alex je poklical avto in lakaja, da so Prevajalca Pleterskega zapeljali domov z acetatom v roki.
»Krajnc,« se je oglasil Martin, »ti v Millhavenu naferceram vokal?«
»Mislim, da je že naravno naferceran, ker sem se drl v mikrofon čisto od blizu!«
»Odlično, odlično,« je Alex žegnal vse to.
Prvi pretep znotraj bendase je zgodil ravno pri tem albumu. Bo Fifteen Feet of Pure White Snow šla na plato ali ne?
Vsi trije so rekli ne in se potem stepli za preostanek riževe čokolade. V pretepu je zmagal Krajnc, ki o sebi v tem poglavju piše o tretji osebi. Novinarski kodeks? Ne. Ego? Ne. Posledice riža? Morda.
Potem je v prostor vdrla pesnica Sara Špelec v družbi s pesnico Eriko Vouk. Stara Mama Bend je bila uradno uvrščena v projekt Rokerji pojejo pesnike.
Draga Rdeča Kapica …
»Šla bova tudi z Martinom, kot deTonator!« je oznanil Alex.
»Kar!« sem rekel in se vrnil v zavetje svojega stanovanja.

*

Duh Arsena Dedića je še kar sedel na naših snemanjih.
Plošče nismo niti miksali.
Lado Leskovar je pel Sve što znaš o meni. Spremljal sem ga na akustično kitaro, Alex na bas, Martin na tamburin.
Toliko o novinarskem kodeksu. Pardon, slogu. Toliko o novinarskem slogu.

*

»Dečko, pa ti nisi normalan!«
»Vem, Arsen, vem!«

*

Še vedno pretep …
»Henry Lee mora biti na plošči Cavovih pesmi, kaj vama je?«
»Meni nič,« je rekel Martin. »Meni je Henry Lee všeč!«
»Meni tudi!« je rekel Alex.
»Čemu se potem tepemo?«
»Za čokolado, saj to je menda jasno!«

*

»PJ Harvey je v kuhinji, užaljena je!«
»Naj se jebe, prej bi bila prišla!«
»PJ Harvey pravi, da bi rada bila zraven pri miksu!«
»PJ, miksa ne bo!!!«
»Uf!«

*

»Dečki, pa vi stvarno niste …«
»Vemo, Arsen, vemo …«

MEDSEBOJNI, A POPREJ NE DOGOVORJENI MALCE KRAJŠI INTERVJU ALEKSANDRA CEPUŠA IN MATEJA KRAJNCA ZA PROGRAM ARS RADIO SLOVENIJA, OKTOBER 2015

MK (Matej Krajnc): Tvoja pesem Jebem ti mater krejeno je bila izglasovana za naj pop pesem poletja …
AC (Aleksander Cepuš): Preidi k bistvu!
MK: Nekako sem moral začeti …
AC: Začel si dobro, ampak bistvo tiči v akordih! Povej kaj o akordih!
MK: Ti povej, ti si jo napisal!
GLAS IZ REŽIJE: Držita se repertoarja SMB!
AC: Kako pa veste, da SMB ni priredil te pesmi?
GLAS IZ REŽIJE: Ker si mi prej povedal, da ni.
AC: Ups!
MK: Poezija in glasba … Začel si kot rocker, jaz pa ne. Moje vprašanje, preden me prehitiš …
AC: Drug teden igramo!
MK: No, evo …
AC: Ha ha ha!
MK: Gost bo Lado Leskovar, zato so naju tudi povabili.
AC: Povabili so naju zato, ker sva pesnika in tudi glasbenika. Leskovar je šansonjer in Arsenov prijatelj. Arsen je preminil, kar pa še ne pomeni, da ga ni več … Če ga ni, to pomeni, da bomo mi peli njegove pesmi!
MK: Poslušate tretji program Radia Slovenija, Radio ARS.
AC: Upoštevajte, kar je povedal!
MK: Če še nimate plošč Ven, glej, nosijo mrliče – tribute to Nick Cave in Moderato cantabile – pesmi Arsena Dedića, lahko nadoknadite vsaj delno z obis…
GLAS IZ REŽIJE: Nehajta z EPPjem in povejta kaj o kreativnem procesu!
AC: Veš ti kaj o kreativnem procesu?
MK: O tem nas je spomladi spraševala že Jolanda Fele na Valu, tam smo bili vsi trije.
AC: Je Martin povedal kaj več?
MK: Ja. Rekel je, da je kreativni proces precej odvisen od tega, kako nariše bobne!
AC: Uganil je.
MK: Ključ je torej v bobnih.
AC: Vedno je ključ v bobnih. Brez dobrih bobnov ni dobre poezije!
MK: In ker smo že pri bobnih …
MM (Martin Mastnak) (se podzavestno od daleč vključi v pogovor): Smo se že zmenili, v kaj vse bomo še vpletli Leskovarja?
MK: O, pozdravljen, Martin!
AC: Martinus!!!
MK: Spoštovani poslušalci, z nami je še tretji član zasedbe, Martin Mastnak …
MM: Dober večer!
AC: Ostali smo pri Jebem ti mater krejeno.
MK: Moramo jo priredit!
MM: Lahko bi jo bili naštudirali že za NoBorderJam!
AC: Za Jam je bilo čisto dovolj …
MM: Manjkalo nam je zares ljute rokčine!
AC: Pa Za domovino z apetitom naprej? Pa Dokler bo tu Brkonja Čeljustnik?
MM: Ja, saj imaš prav …
MK: Spomnita me na naslednji vaji – priredimo Krejeno!
AC: In posnamemo.
MM: Za enajsti album?
AC: Drugo leto, drugo leto. Letos smo rekli deset.
MM: A ne promoviramo nocoj špila v Trubarjevi?
MK: Glas iz režije je rekel, da je bilo dovolj promoviranja!
GLAS IZ REŽIJE: Sem na čiku, jebite se vsi skupaj, govorite, kar hočete!
MK: Ohoho!
AC: Imaš orglice?
MK: Ne.
MM: Jaz se bom odklopil, se vidimo v soboto!
MK: Počakaj še, zdaj imamo mir, lahko še enkrat napoveno nastope!
AC: (krohot)
MM: (krohot)
MK: (krohot)

NIDANI

»Ampak za oddajo Na piedestal so napisali takole:
V oddaji Na piedestal bomo predstavili Stara Mama Bend in njegove prve tri plošče. To so plošče avtorskih skladb z naslovi: Stara Mama Bend 1 in Stara Mama Bend 2, Hipi Generacija in Stara Mama Bend: Status Mama Boogierama. Prva je poklon rocku iz obdobja 1971-1973, druga je eksperimentalna rockovska plošča, tretja – boogiejevska rockovska […]
Avgust! Avgust 2015!«
»In zakaj mi to razlagaš novembra?«
»Ker letos ne bo špila na Rokerjih!«
»Snemajmo raje … Martin, počakaj, da Krajnc pojé čokolado!«
»Ne, kar snemaj, bom pel s polnimi usti!«
»Snemaj, Martin, s polnimi usti bo pel!«
Igral sem na Martinovo kitaro … no ja, tokrat ne … tokrat na mustanga. Sicer pa, vsaj dvakrat. Vsaj na dveh ploščah …
»Lej, pa imamo vokalni efekt!«
Če želite dober efekt brez pomoči računalnika, pojte z usti, polnimi riževe čokolade. Zaključevali smo ploščo Nidani, zadnjo od konceptov, in Martin je rekel, da bomo potem morali malo nehat, da prenovi studio.
»Boš dal lestence v popravilo?«
»Ti se kar zajebavaj!« se je Martin nasmehnil Alexu. »Ko bi bili vsaj samo lestenci! Od vseh teh snemanj sta oba zrasla za poldrugi meter – strop bom moral dvignit!«
»Bova pa pela sključeno!«
»Pa kaj še!«
»Bomo pa zunaj …«
Martin je odkimal.
»Pavza!«
Alex ga je začudeno pogledal.
»Rekli smo: deset plošč in nič več v letu 15!«
Alex je skomignil z ramenoma.
»Res smo tako rekli!«
Pokimal sem s polnimi usti čokolade, third helping.
»Mmmhmmaaa hmooo hmooo mheekli!«
»Boš vgradil sedemstokanalno kartico?«
»Ne rabim, imam še več kot to!«
»Lestenci?«
»Strop bom dvignil!«
»V redu, v redu!«

*

Misliš, da je 1, a v resnici je 909 …
»Alex, lahko ti pojem zadaj v Magdi Maji, nekam prazno je še!«
»Kar pusti, bom sam nasnel Slovenski oktet gor na komad, ti se nažri čokolade in odpoj svojih pet!«
»Mustang se ti razglašuje!«
»Ne me jebat …«

*

»Deset grundov sem še posnel. Plata Garage Rock, kaj praviš?«
»Kot začetek naslednjega leta?«
»Ne, kot neizdana plošča, nekaj jih moramo imet!«
»O tem smo že govorili!«
»Martin bo prenavljal, midva se bova medtem vozila z avtom po obvoznici!«
»Bova pela uspešnice Duran Duran?«
»Lahko.«
»Boš vzel zraven vse plošče od benda?«
»Lahko.«
»Lahko napiševa rock opero!«
»Lahko.«
»Kako bi jo poimenovala?«
»Bešamel za nezaželene goste?«
»Ni to predolgo?«
»Bešamel za?«
»OK!«
»OK?«
»Meni je prav.«
»Zdaj pa sedi na zadnji sedež, da bo Wolfgang Igor lahko vozil!«
»Skladatelje imaš za šoferje?«
»Tudi dodatna imena jim dajem!«
»Sem opazil!«
»Sicer ni nobene koristi od njih, to mi je že jasno!«
»Kako bomo zdaj z Magdo Majo?«
»Posneta!«
»Odlično! Pa moja čokoladna usta?«
»Ostala so na traku!«

EPILOG, dec. 2015

Dekle s pahljačo si je tistega dne zlomilo nogo. Bila je zima, morda zato. Wolfgang Igor ni hotel na cesto v takem, zato je Alex najel kočijo z osmimi konji, ki je šklepetala čez predmestje prestolnično, kjer se je pred blokom ustavila nekoliko glasneje kot prosluli BMW.
»Hijaaaaa!«
»Stopi no not na čaj!«
»Ne bom se zadrževal, kupil sem še Emo, toliko da veš. Emajl bomo začarali, da ne bo več škodljiv, če se krožnik odkruši!«
»Stopi no na čaj!«
»Pa kočijaž?«
»Tudi on je dobrodošel, šimeljne pa priveži!«
»Nimaš sena zanje?«
»Kdo to pravi?!«
Alex je srknil čaj iz plišaste skodelice in se nekolikanj po alternativno nasmehnil:
»Martin bo še nekaj časa prenavljal!«
»Kako torej?«
»Vzeli si bomo leto dni počitka, v tem obdobju pa morava snemat ko nora!«
»Kje?«
»V studiu, bomo že plačali!«
»No ja … To že …«
»Brem … na Brem sva čisto pozabila …«
»Ampak Brem ni iz te knjige!«
»Res je, iz te knjige je čaj! Poslušaj … vsi ti bendi izdajajo nekakšne kompilacije …«
»Misliš best of?«
»Best of, preglede delovanja, antologije, retrospektive, Greatest Hits …«
»Na radio smo poslali Vidi se, da si iz boljše družbe, tisto so skenslali in tudi v noben koncept ni šlo … Bi objavili kot singl, imam nekaj ljudi …«
»Leta 18!«
»Kaj praviš?«
»Ta komad bomo objavili leta 2018! Sonet je, veš, kaj je vedeževalka rekla o sonetih?«
»Ja, samo v letih, ki so deljiva s tri …«
»No?«
»Prav! Pa best of?«
»Tisto pa ti izberi. Deset plošč imaš plus dva komada za Rokerji pojejo pesnike … Z neobjavljenih plošč pa ničesar izbirat, tiste bodo potem bootlegi!«
»Čaj se ti bo ohladil …«
»Vse dokler imajo konji seno, me ne zanima … Kočijaž, ti pa le popij …«
»Hvala, gospod Cepuš, zebe me ko psa, gospod Cepuš …«
»Seveda te, če pa si, namesto da bi šel na obvoznico, šel po stari cesti čez mesto!«
»Čez mesto sta šla?«
»V 2016 ne objavljaj ničesar, naj bo to misteriozno leto, leto pričakovanj, znoja, intervjujev, ki ne bodo dajali odgovorov …«
»Bo do 18 Martin obnovil?«
»Pravi, da bo poklical!«
»Boš limono v čaj?«
»Pusti že ta čaj! Problem je, ali bo kočijaž lahko vozil nazaj!«
»Vzemita taksi!«
»Kam pa naj s konji?«
»Konji znajo sami domov. Ko se bodo najedli, bodo številčno močnejši! Nisi bral Heidi?«
»Prav! Kočijaž, boš poklical taksi?«
»Z največjim veseljem, gospod!«
»Midva se pa vidiva na vajah! Imel bom fretles citre!«
»Obeta se novo obdobje, že vidim. Vihral boš z magneti in počlovečil stare inštrumente, saj vem, kaj vse imaš v kleti!«
»Moja klet je volhka!«
Alex in kočijaž sta nato vstala. Alex je hodil po mojem stanovanju in trkal po stenah, če bi kje zadonela kakšna kitara. Kočijaž ni vedel, čemu se meni o soli.
Nato smo se poslovili. Taksi je parkiral čisto pred vhod, še deset korakov jima ni bilo treba narediti. Sneg je začel jesti travo …

SMBLeskovar.jpg

Z Ladom Leskovarjem na večeru v spomin Arsenu Dediću, oktober 2015, Trubarjeva hiša literature, Ljubljana. Foto: LK
Od leve: Aleksander Cepuš, Martin Mastnak, Matej Krajnc, Lado Leskovar
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.