Piše: Melanija M. K. Lamerov

Pojedina je bila božanska kot vedno, polno mesa na žaru, tri različne solate, kruhki, omake, pečena polnjena zelenjava, sadje, vse, kar si hotel. Andrea je res znala organizirati piknike. Kakšno naključje, da sem sedel ravno nasproti Skaja. Tiho je poslušal pogovore med družino in se posvečal hrani. Hrana je bila njegova šibkost, prevzela ga je, prvič v tem dnevu je bil umirjenih misli. Tudi ko sva se pogledala iz oči v oči, je bil videti povsem sproščen in zadovoljen. To je bil podatek, ki si ga je veljalo zapomniti.

Po nažiranju smo še malo posedeli, nazdravili, poklepetali. »In bo na vašem oddelku kmalu kaj prostora za novega oftalmologa,« me je vzvišeno vprašal Anton. Nasmehnil sem se in opazil Skajev pogled na sebi »vsak izmed nas ima svojo začrtano usodo, bomo videli, kam ga bo peljala pot,« sem odgovoril in pogledal Skaja. Nasmehnil se je, zadovoljen z mojimi besedami. Anton je nekaj zagodel in ostali so klepetali naprej.

Zazvonil mi je telefon, vstal sem in stopil stran ob mizo »ja, ja okoli desetih bo super, kar pridi do naju,« sem odgovoril Benu, enemu svojih prijateljev s katerimi smo se kdaj družili ali šli žurat. Takoj, ko sem bil nazaj za mizo, sem se zavedal izgovorjenih besed. Skajev pogled se je spremenil.

Kasneje, ko se je že malo ohladilo, smo se malo razgibali. Andrea je s sestro igrala badminton, Ajda je plesala s sošolko in sošolcem. Anton je igral karte z Merlinom in še dvema. Skaj je klepetal z babico in sestrično, sam pa sem se ukvarjal z Elfom. Rad sem imel živali, nikoli nekako nisem imel dovolj časa, da bi lahko imel svojo.

Opazil sem, da je šel Skaj v hišo. Andrea nas je ravno povabila na sladico. Šel sem notri, da bi si v kopalnici umil roke, ker sem se igral z Elfom. Odprl sem vrata kopalnice in zagledal Skaja, ravno si je odpiral hlače. Pogledal me je, trznil. Poželjivo sem se z očmi sprehodil po njegovem telesu, rokah, napeti riti in tiču. Zardel je. Vstopil sem in zaprl vrata. »Samo roke si bom umil« sem dodal in stopil za njegov hrbet do umivalnika. Odprl sem vodo si zmočil roke, jih namilil. Skaja sem opazoval v ogledalu. Prav skoncentrirati se je moral, da je sploh lahko lulal v moji prisotnosti. Obrisal sem si roke in mu stopil za hrbet. Zaznal me je, dihal hitreje. »Obožujem tvoj vrat,« sem mu tiho šepnil in ga nežno, a mokro poljubil na tilnik. Zaprtih oči je ostal v kopalnici, ves trd in prevzet.

Svoj kos čokoladne torte sem že pojedel, ko se nam je ponovno pridružil Skaj. Navihano sem se mu nasmejal. Prisedel je. »Kje si pa ti bil,« ga je strogo vprašal Anton. »Klic sem imel,« mu je Skaj hitro odgovoril. Ajda se mu je poredno nasmejala in z njenih ustnic sem razbral besedo »Jon«. Skaj jo je ignoriral in pogled raje usmeril vame.

Okoli osme zvečer sem se med prvimi odpravil domov, poslovil sem se od vseh in se zahvalil Andrei za povabilo in gostoljubje. »Pospremi me ven,« sem poprosil Skaja. »Z najboljšima prijateljema gremo ven, malo žurat,« sem mu omenil po poti. Boljše sem se počutil, ko sem bil iskren. Nisem želel, da bi si v glavi naredil svojo zgodbo, po temu kar je slišal iz mojega pogovora. Nič ni komentiral, njegov pogled je povedal dovolj. Odgovoril sem na njegovo neizrečeno vprašanje. Ni mi dalo miru, »Skaj, kdo je Jon?« sem ga resno vprašal, preden sem se usedel v avto. Presenetilo ga je, potem se je spomnil, da sem verjetno videl Ajdo. »Jon je moj najboljši prijatelj, samo to,« je odgovoril tiho. Pokimal sem, olajšan. »Hmm, Dion,« je nesigurno rekel Skaj. »Ja, povej,« sem ga vzpodbudil. »A moji vedo za tebe?« je vprašal. »Ja, nikoli nisem skrival sebe pred svetom. Le Anton mislim, da ne ve. Običajno ni bil zraven, ko smo se pogovarjali, vprašal pa tudi nikoli ni,« sem iskreno povedal. Pokimal je, prekrižal roke in jih stisnil k sebi, kot bi ga malo zazeblo. »Se vidiva … trojka« sem ga pozdravil in mu pomežiknil.

   »S«

Ostal sem in gledal za njim, ko se je odpeljal z našega dovoza. Situacija se je vse bolj zapletala. Ko sem bil v centru njegove pozornosti, sem se vedno počutil zmedenega in opitega. Včasih je znal popolnoma izklopiti mojo glavo. Nikoli nisem uspel izreči pravih besed, nikoli postaviti pravega vprašanja. Kot bi zablokiral, sem velikokrat ostal žalostnega pogleda in odprtih ust. Znal me je nasmejati s svojimi dejanji in besedami. Znal me je pomiriti, bil je potrpežljiv, stal je za svojimi odločitvami in čustvi.

»Pa kje si ti že par dni,« me je okregal Jon, ko sem ga poklical v nedeljo zjutraj. Res se mu nisem javil že od torka. Imel sem prepolno glavo. »Skaj, kaj se dogaja, nikoli nisi ignoriral mojih klicev, si ok, sem že skoraj paniko zagnal,« je vztrajal. Vedel je, da je nekaj. Nisem mogel več skrivati. Izbruhnil sem, mu povedal popolnoma vse, kdaj sva se prvič videla, kolikokrat sva se videla, kaj sva se pogovarjala, kako izgleda, kako se smeji in kako vpliva name. Zaupal sem mu tudi svoje občutke, svoje strahove. In prvič me je dejansko skušal razumeti in me ne prepričevati v nasprotno. Pogovarjala sva se več kot dve uri. »Skaj, v petek pridem do tebe, šla bova žurat, spala bova v hotelu, evo sem ga že rezerviral in vse mi boš še enkrat povedal,« je dodal na koncu in se ves navdušen poslovil. Zato sem imel tako rad Jona. On je spustil vse iz rok in prišel, ko sem ga potreboval. Prav tako, je znal direktno prositi za pomoč tudi sam. Točno je vedel kaj rabim in kako mi bo odleglo spanje izven doma.

Celo nedeljo je deževalo. Zadrževal sem se v sobi. Po internetu sem brskal informacije o Dionu. Prebral sem vse njegove članke, pregledal socialna omrežja, ki so bila popolnoma uradna. Pregledal intervjuje in si naročil njegovo knjigo. Pregledal slike z dobrodelnih prireditev in konferenc. Na večini slik je bil z Mario ali pa z prijateljico iz faksa Vino, ki je bila z njim tudi v sredo v menzi. Vedno je bil spodobno urejen in tako strokovno mamljiv. Na eni sliki pa je bil z moškim, spodaj je pisalo »dr. Stern z nekdanjim partnerjem«. Trznil sem. Presenetilo me je, tega nisem pričakoval. V sebi sem imel čuden občutek tesnobe. Kot nekakšna zavist. Dion je bil sicer videti zelo hladen, a je moški ob njem žarel za oba, tako prilepljen je bil nanj. Zadihal sem in jezno zaprl pokrov prenosnika.