TROJKA S PEGO (9.del)

Piše: Melanija M. K. Lamerov

Nov teden, nov začetek, sem si rekel zjutraj, ko sem vstopil na oddelek. Dan sem preživel ob dr. Nose. Med malico me je ogovoril Trent »kaj je bilo pa zadnjič, sem slišal da si razjezil dr. Sterna,« je radovedno omenil. Presenetilo me je, a sem hladno odgovoril »nič ni bilo, v petek sem mu ponovno asistiral«. Skomignil je in se odpravil ven iz skupne sobe. Zavzdihnil sem. Nikoli nisem maral biti v centru pozornosti, nisem maral drame in nepotrebnega obrekovanja. Vedno sem se skušal držati v ozadju in biti najboljši pri stvareh, ki sem jih čutil. Do sedaj mi je to uspevalo, pravi ljudje so v meni prepoznali to brez, da sem bil prepoznaven med sošolci ali predavatelji. Tu pa sem bil že drugi dan tema pogovorov med sestrami in stažisti. Na hodniku sem ravno slišal pogovor med dvema sestrama »ja in kar ven ga je napodil …« je rekla ena drugi. Dohitela me je Maria, me prijela pod roko in me potegnila v svojo pisarno. »Ne sekiraj se glede govoric, bodo že pozabile. Važno, je da so zdravniki prepoznali tvoj ekstrem, vsak bi rad, da mu asistiraš,« me je pomirila. »Hvala,« sem iskreno rekel. »Nekaj se morajo pogovarjati, lažje jim mine dan,« je še dodala. Nasmehnil sem se. »Aja, Skaj, dr. Stern mi je dal tole zate, želi, da prebereš in napišeš svoje mnenje. Po možnosti do konca njegove izmene,« je rekla in se mi skisano nasmehnila. Prijel sem mapo v roke, bila je obsežna. »Ok, bom …« sem potrdil. »Saj boš zmogel, boš pa malo podaljšal,« je vzpodbudno dodala.

Usedel sem se v skupno sobo in se lotil branja Dionovega članka. Bil je zanimiv, malo o novih raziskavah in novih ugotovitvah glede naših rutinskih posegov in bolezni očes. Čas je bežal. Vmes sploh nisem zaznal stažistov, ki so prihajali v sobo. Ni se mi dalo tipkati, pa sem strgal list papirja iz svojega zvezka in mu napisal svoje mnenje in poglede na teme iz članka. Petnajst čez tretjo sem končal in pospravil tri liste z šestimi popisanimi stranmi skupaj s člankom nazaj v mapo. Preoblekel sem se in se na poti ustavil pred Dionovo pisarno, da bi mu oddal nalogo. Skoraj sem že potrkal na vrata, ko sem slišal, da v pisarni ni bil sam. »Glej, povedal sem ti že kako je z mano, ne grem se vez in poznanstev, zato me tvoje ponudbe ne ganejo. Izkaži se, pa ti bo svet ležal pod nogami,«  je jezno skoraj vpil Dion. Kar obstal sem pred vrati, ko so se kar naenkrat odprla pred mojim nosom. Z Dionom je bil Gaj, stažist. Čudno me je pogledal, jaz pa sem Dionu pomahal z mapo. »Kar vstopi, trojka,« mi je nežno rekel in strogo dodal Gaju »zapomni si, kar sem rekel«. Gaj je samo pokimal, jezno odvihral in zaloputnil z vrati. Stal sem v njegovi pisarni, nisem vedel, kaj bi rekel. Obrnil se je, vidno jezen, si šel z roko skozi lase in zavzdihnil. V mislih se nisem poglabljal v njun pogovor. »Končal sem, kar si naročil,« sem tiho spregovoril in odložil mapo na mizo. Molčal je, potem je nenadoma začel »Skaj, moram biti iskren. Z Gajem sva enkrat v klubu pristala skupaj, kako leto nazaj se mi zdi,« je z obžalovanjem rekel in me pogledal v oči. Spet se mi je v telesu nabral občutek tesnobe, bitje srca se je pospešilo, zabolelo me je. Vedel sem, da se mi je pogled spremenil »glejte to ni moja stvar, tu imate nalogo,« sem uradno rekel in se odpravil ven. Sunkovito me je prijel za roko in me potegnil nazaj k sebi. »Iskren sem, ker želim, da stvari izveš od mene. Zakaj mi to delaš?« je previdno rekel. Razjezil sem se »kaj ti delam, midva nisva nič, nič nimava,« sem jezno odgovoril, čeprav so me lastne besede zabolele. Pomirjeno me je pogledal »Skaj, vem kaj čutiš, vem, da ti ni vseeno,« je rekel in me pobožal po licu. Zaprl sem oči in rahlo nagnil glavo, kot bi se želel podrgniti po njegovi roki. Tako sem si želel njegovega objema, njegove topline in varnosti. Pogledal sem ga. Želel sem ga, a nisem mogel. »Iti moram,« sem se na hitro odzval in odšel ven iz pisarne.

»D«

Ko sem doma proti večeru končno nabral voljo, sem se ponovno lotil članka, ki sem ga moral oddati do naslednjega dne. Dopisal sem še nekaj besed, nekaj popravil. Potem sem vzel mapo in se lotil branja Skajevega mnenja. Bilo je obsežno in strokovno napisano. Navdušil me je. Drznil sem si ga dodati v moj članek pod naslov »stažistov pogled na stroko« in ga poslati v objavo.

Ko sem ležal v postelji, sem premišljeval o dnevu. Bolele so me njegove besede, vedel sem, da mi ne zaupa, vedel sem, da bom moral v najin odnos vložiti veliko truda.

Zjutraj me je že čakalo elektronsko sporočilo od urednice zdravniške revije »vedno navdušena nad tvojimi izdelki, nova tema z stažistom mi je všeč. Članek potrjen.«

Tisti torek sem imel dopoldan tri enake večje posege. Ravno sem vstopil na hodnik oddelka, ko sem videl Mario zaviti v sobo stažistov. Preoblekel sem se in se napotil tja. »Torej vsak ve, kaj ima za delati danes,« jih je ravno vprašala, ko sem vstopil. Utihnili so in me pogledali ter vljudno pozdravili. Dveh še sploh poznal nisem. Skaj je stal v ozadju, zadrhtel, ko me je videl. »Maria, trojka je danes z mano« sem ji prijazno rekel. Malo je pomislila in rekla »ok, prav, bom uredila«. Skaja sem presenetil, punca in fant sta se obrnila nazaj in ga veselo pogledala, Gaj pa je jezno stal in gledal v tla.

Torej danes imava tri vitrektomije, trije pacienti s sladkorno boleznijo, sem pojasnil Skaju in mu podal papirje, da si je prebral informacije in si uredil zadeve v dnevniku. »Dolg dan bo, boš kavo?« sem ga vprašal. »Lahko, hvala,« je rekel. Odpravil sem se v kuhinjo in skuhal dve kavi. Vstopila je Maria »oprosti, da sem ti podrl plane,« sem ji rekel. Nasmehnila se je »nič hudega, sem že uredila. Prav je, da mu pokažeš čim več,« je odgovorila.

Pri prvi operaciji je Skaj spremljal in opisoval moje delo kot običajno, pri drugi je malo sodeloval in spremljal kaj počnem. Všeč mi je bila najina delovna energija, ujemala sva se, točno je vedel, kaj želim, kaj je moj namen in kakšen način imam.

Med pavzo sva spila še eno kavo pri meni v pisarni in pojedla sendvič iz avtomata.  »Tvoj tattoo …« je rekel Skaj in pokazal na del tattooja, ki kukal iz zavihanih rokavov. Nasmehnil sem se, »ja, ta je moj prvi. Sega na ramo in ključnico. Prikazuje roko brez kože. Vse kosti, kite, žile in mišice,« sem mu pojasnil motiv. Pokimal je in dodal »prvi?«. »Ja, poleg tega imam še dva«, sem mu odgovoril in opazoval kako je zbiral besede in pogum, da bi vprašal še  za druga dva. »A o tem kdaj drugič, sedaj morava nazaj na delo,« sem mu rekel in si olajšal pojasnjevanje drugih dveh.

Operacijska je bila pripravljena, pacient tudi. Sestri sem naročil, naj Skaja pripravi na poseg. »Ti boš operiral,« sem mu omenil, ko sva vstopila v operacijsko. »Kaj?« me je zmedeno vprašal. »Vem, da mi ne zaupaš, a jaz popolnoma zaupam tebi. Enkrat moraš začeti,« sem ga vzpodbudil. Ni pričakoval mojih besed, a jih je s pogledom potrdil. Res mi ni zaupal. »Ja, ampak, kaj če … ne vem, no …« se je prestrašeno izgovarjal. »Skaj. Tu bom ob tebi, vse bo ok, saj obvladaš,« sem ga pomiril.

Operacija je potekala normalno. Nisem ga rabil popravljati ali opominjati na kaj, preprosto obvladal je. Še sestre so budno spremljale dogajanje in bile pozitivno presenečene. To bo povrnilo njegov ugled med sestrami, sedaj bodo opravljale njegov uspeh, sem si mislil v sebi.

Po koncu se še sam ni zavedal, kaj je ravnokar uspel uspešno narediti. Pohvalil sem ga in videl iskrice v njegovih očeh. Bil je ponosen nase. »Hvala za možnost, Dion,« mi je rekel na odhodu in mi podaril privlačen nasmeh. »Skaj, dal ti bom razloge, da mi boš začel zaupati«, sem mu samozavestno rekel, preden je odšel.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.