Piše: Matej Krajnc

Aimless Records, 2019

Todd Snider, spet kot folksinger – prestal je hudo odvisnost, postavil se je na noge, vmes ves čas nastopal, solo in kot član rockovskega benda, tudi z njimi izdal nekaj plošč, zdaj pa se vrača v obdobje “Ramblin’ Jacka Elliota”, kot je sam dejal. Njegova plošča je ugledala dan 15. marca, v obdobju, ko nam spet grozijo že davnaj podrti zidovi, ko brexit ne ve, ali bi ali ne bi, in ko nas evropska ekonomija vleče za jajca, svetovna pa napoveduje novo krizo. Snider se je zaprl v star Cashev studio in posnel dvanajst novih pesmi; zanimiva je že zgolj zgodba, kako je prišlo do tega, da je snemal v Cashevem zatočišču, kjer naj bi stari bard tudi umrl, a to lahko preberete v spletu in v knjižici, ki je priložena plošči. Časopisi so bili ob napovedniku izida, govorečem bluesu Talkin’ Reality Television Blues, ki duhovito, a pomenljivo poanto odkrije čisto na koncu, polni besed o tem, kako se Snider “vrača h koreninam”, kako se je spet našel in tako naprej, a Snider se ni nikoli izgubil, nasprotno, ves čas je dajal dovolj nazorno vedeti, kaj misli o tem in onem. Četudi je pričujoča plošča skoraj čisto “slečena” (kitara, glas in komajda še kaj; no ja, sodelovala sta denimo Jason Isbell in Amanda Shires), še ne pomeni, da je pred nami zares Ramblin’ Todd Snider, saj je naravnost povedal, da bo z bendom delal še naprej, njegove pesmi pa so brezkompromisne, kot se to spodobi, čeprav bi lahko šel tudi snemat bluegrassovski gospel in iz tega naredil poanto. Jezika ne špara tudi v zaključni pesmi A Timeless Respond To Current Events in še kje (Framed, The Blues on Banjo), a ni pozabil na nekatere vzornike, če v njegovem primeru lahko temu tako rečemo, in na plošči sta dve pretresljivi pesmi v poklon Cowboyju Jacku Clementu (Cowboy Jack Clement’s Waltz) in Cashu (The Ghost of Johnny Cash). In če iščete dokaz, ali je govoreči blues kot satirična zvrst tudi v dandanašnjem času še kako živ in aktualen, poslušajte pričujočo ploščo. Poslušajte jo tudi sicer.