Piše: Luka Hepe
V srednjeveških gradovih je bilo posebej pomembno, da so imeli vedno dovolj zalog sveže pitne vode. Pomanjkanje le te je zmeraj predstavljalo veliko skrb za vse prebivalce gradu. Zadostne količine pitne vode so si na gradovih zagotavljali na različne načine. V slovenskih deželah so na visoko ležečih gradovih in skalnih grebenih najpogosteje uporabljali filtrske cisterne oz. vodnice. Kjer je bila možnost za oskrbo z živo vodo pa so izkoristili to možnost in izkopali vodnjake.
Na nekaterih grajskih poslopjih po Evropi so s pomočjo žlebov zbirali kapnico, toda to je bilo mogoče le tam, kjer so bile stavbe z opečnatimi kritinami. Na ta način se namreč voda na svoji poti ni navzela umazanije in tako ni onesnažena stekla v zbirališče. Na slovenskem je bila še v 16. stoletju večina stavb pokrita s skodlami, gospodarska poslopja pa povečini s slamo. Stopar odkrito ocenjuje: »Takšna kritina vodo onesnažuje, zato ni naključje, da so na naših gradovih v srednjem veku prevladovale tehnično zahtevnejše filtrske cisterne«.[
Večina le teh je bila na slovenskih gradovih v zasnovi okrogle oblike, globine so bile različne, obložene pa so bile s približno 20‒30 cm gline ali ilovice, ki je opravila filtracijo oz. čiščenje vode. Obodi so bili zgrajeni iz lomljenca ali kamnov, ki so jih zatesnili, denimo z apneno malto. To je omogočilo popolno neprepustnost. Te cisterne so nato napajali z vodo, ki so jo na različne načine poskušali zavarovati pred onesnaženjem iz okolice: ponekod so za te namene zgradili različne obočne zidove, predvsem pa so cisterne pokrivali z lesenimi strehami. Vodo iz filtrskih cistern so pridobivali s pomočjo preprostega kolesa z vitlom ali kako podobno pripravo s škripcem, na koncu katere je bilo nameščeno vedro. Kjer je bila možnost, so vodo priskrbeli s pomočjo naravnih vodnjakov, ki so imeli to prednost, da običajno nikoli niso presahnili. Vodnjaki so bili priročni zlasti pri nižinskih gradovih, takega načina oskrbovanja s pitno vodo pa ni bilo enostavno urediti na gradovih, kjer so morali vodnjake izkopati globoko v skalnato podlago. Izkop je bil težaški in je terjal veliko časa in stroškov. Ponekod so za izkop takih vodnjakov porabili tudi do 40 let, saj so bile globine precej velike. Na zunanjem dvorišču velenjskega gradu je vodnjak globok 55 metrov, na zunanjem dvorišču gradu Vurberk pa naj bi bil globine celo 72 m. Vzdrževanje in čiščenje vodnjakov je bilo, predvsem zaradi globine, težavno, sploh s srednjeveško tehnologijo. Na gradovih, ki so bili zgrajeni sredi gorskih pobočij, so si prizadevali, da bi živo vodo pripeljali naravnost iz bližnjega vodnega zajetja, ki je bila čistejša in vselej dostopna.
Težava je nastopila med obleganjem gradu, saj si je takrat sovražnik na vse načine prizadeval, da bi presekal vodno pot in tako preprečil dostavo te nezamenljive dobrine. Če se je to posrečilo, potem so bili branitelji gradu v hudih škripcih. Če se je na gradovih s filtrskimi cisternami in vodnjaki zgodilo, da so presahnili (kar se je lahko zgodilo v sušnih obdobjih), so vodo zagotovili tako, da so jo iz vodnih zajetij pritovarjali na grajsko posest. Vodo so tovorili s konji in osli, to pogosto težavno delo pa so opravljali hlapci in tlačani.[»Tako v Seznamu obveznosti freisinških podložnikov v nekaterih vaseh škofjeloškega gospostva iz okoli leta 1360 beremo, da sodi oskrbovanje grajskih vodnjakov z vodo kar med urbarialne obveznosti podložnikov«.