Piše: Matej Krajnc

Sony, 2018

Elvisa Kralja bíje slab glas političnega konzervativca, ki se je ponujal Nixonu in načrtoval, kako bi iz ameriške zgodbe eliminiral Beatle. Tako so govorili, obstajajo tudi fotografije, a leta 1968 je Elvisa bíl zgolj slab glasbeni glas, namreč bil je čisto na koncu s svojim glasbenim in siceršnjim ugledom. Iz mesije, ki se upira nazadnjaškim staruharjem, ki o mladih nimajo pojma (čeprav sam o tem uporu naj ne bi ničesar vedel), je postal del establišmenta: megamultimilijonar, ki v Hollywoodu čaka na n-ti zanič film z n-timi zanič pesmicami in ki ni sposoben sproducirati niti ene spodobne uspešnice več. Tako je bilo videti.

Leta 1968 Elvis res že kaka tri leta ni sproduciral zares spodobne uspešnice, a kraljevska rezurrekcija, dolg postopek vračanja ugleda, se je začel že tam v letu 1966, ko je Elvis posnel nekaj pesmi, med drugim Dylanovo Tomorrow Is A Long Time, ki niso sodile med filmske popevčice, čeprav so na koncu končale med njimi. Naslednje leto je slišal Jerryja Reeda, kako je v pesmi Guitar Man lomastil po kitari, in si tudi sam zaželel, da bi jo posnel. Ko jo je, in to s samim Reedom v prvih bojnih vrstah, gomila oboževalstva ni pretirano močno trznila. Pesem pa je ostala in mu dodala črtico k ugledu. Posnel je tudi odličen gospelovski album, za katerega je dobil celo grammyja, a svet je ostal tiho. Album pa je ostal in dodal še črtico. Potem je Elvisu sredi leta 1968 postalo dovolj in ko je menedžer Polkovnik predlagal televizijsko oddajo z božičnimi pesmimi, se je s strani producentov te oddaje kar precej hitro pustil prepričati, da je sposoben česa boljšega. Ker Elvis kljub holivudski rekluzivnosti ni bil gluh in slep, je prav dobro vedel, kaj se v svetu dogaja. Glasbeni svet je bil pester: prejšnje leto je prineslo med drugim Narednika Popra, Jimi Hendrix in Cream so vihteli kitare, tudi Zappa in Captain Beefheart denimo, na koncu leta pa sta se oglasila še dva barda: Dylan in Cohen, oba z zelo tihima, a lirično izstopajočima in vplivnima albumoma. Ko je Elvis začel snemati svojo televizijsko oddajo, so Beatli oddelali Indijo in pripravljali nove pesmi, Stonesi takisto … oboje bo konec leta 1968 precej prelomno, kot tudi countryjevski rock ali rockovski country benda The Byrds z Gramom Parsonsom. Politično je bil svet nekolikanj bolj v črni luknji: Vietnam je besnel, ubili so Martina Luthra Kinga in Bobbyja Kennedyja. “Poletje ljubezni” se je končalo. Ni bilo več tako samoumevno, da morajo ZDA nujno delati “mir” po svetu.

Elvis Kralj je takrat še verjel, da je svet v riti. Med oboževalce je hotel poslati statement, izjavo, ki bi povedala, da čuti z njimi, da je “ameriški sen” naglodan in da je tudi njemu mar za to. Da skratka ni zgolj golobček v zlati kletki, ampak da iz bazena z denarjem tudi kaj opazi. Kot zaključek televizijske oddaje je zapel pesem If I Can Dream, ki je bila sicer slišati kot povzetek odgovorov na tekmovanju za mis sveta, a s svojo prepričljivo interpretacijo je Elvis pesmi dal poanto in moč. Pozneje je ni več pel in ko je okrog leta 1970 v Memphisu opazil protestnike proti vojni v Namu, pa ko je izvedel, da mladi zažigajo vabila na vpoklic in tu pa tam tudi zastavo, je sklenil, da je treba pomagati predsedniku, ne tistim, ki so zaradi predsednikovega slepomišenja trumoma hodili umirat na tuje. “Za državo”. “Za ameriški sen”. Še vedno je verjel, da je svet v riti, ne pa tudi Amerika. Njemu je dala vse, iz reveža je postal bogat, tudi vojski se ni izogibal. Lepo je šel služit, kot se spodobi. Pozabil je, da takrat, konec leta 1957, ko je dobil poziv, ni hotel iti. Še ko je moral iti, ni hotel iti. Vmes mu je umrla mama, kar ga je precej spremenilo. A o tem kdaj drugič.

Elvis je na snemanju pričujoče televizijske oddaje prvič – in zadnjič – uspešno udaril z nogo ob tla. Uprl se je Polkovniku, in, čeravno oddaja ni bila zares popolna, uspel združiti najboljše iz vseh svojih svetov: glasbenega, osebnega in filmskega. Pel je svoje največje hite, nekaj filmskih pesmi, blues in gospel. Pel je vse, kar je znal in to na najboljši možen način. Večino najboljšega gradiva so nato izrezali, a še vedno je ostalo dovolj, da so mladi začeli verjet, da leta 1956 morda ni šlo zgolj za starševske pravljice. Elvis je bil v črnem ledru, bil je videti nevaren, ni milozvočno žgolel, pač pa renčal in golčal, hell, celo solo kitaro je igral. Ker smo o plošči z glasbo iz televizijske oddaje že pisali, povejmo samo, da je tale zbirka, ki je pred vami, nujen podaljšek. Podaljšek, ki je nekajkrat že izšel, a nikoli tako zelo podaljšano kot tokrat. Na petih zgoščenkah in dveh Blu-Rayjih, za katere boste odšteli stotaka, je menda končno vse, kar je bilo na voljo … vsaj za kakih deset let. Izvirni soundrack in izvirni video oddaje, nato pa še vse, kar so izrezali in še precej drugega, denimo posnetki z vaj. Tam je Elvis pel nekaj zadev, ki jih nato sploh ni več pel ali pa redko, denimo That’s My Desire, pa gospel Oh Happy Day, ki ga je Golden Gate Quartet takrat spet obudil v življenje, tega leta pa tudi Edwin Hawkins Singers, tudi stara melodija Danny Boy se znajde med temi posnetki, pa When It Rains It Really Pours, blues, ki ga je Elvis posnel najprej pri založbi Sun, potem pa še za založbo RCA … Brenkal je na svojo Gibsonko J-200, nato je Scottyju Mooru izpulil njegovo Gibsonko Super 400, tokrat električno, v znamenitem uvodnem prizoru in na t. i. “stoječih” posnetkih pa ga vidimo igrati Hägstrom Viking II, kitaro, s katero so pri Hägstromu leta 1965 začeli niz polakustičnih kitar po zgledu znamenitih Gibsonovih ES.

Pričujoča televizijska oddaja, ki je izvirno sicer nosila zgolj preprost naslov Elvis, je z znamenitimi snemanji v Memphisu januarja in februarja 1969 pomenila vrhunec Elvisove kariere. Po memphiških snemanjih je kakovost njegove glasbe začela spet upadati, bržčas zato, ker se je po vrnitvenih nastopih v Vegasu leta 1969 Elvis Kralj prepričal, da bo raje kot mesija Engelbert Humperdinck, vseameriški zabavljač; rock’n’roll ga je prenehal zanimati, njegova najboljša pozna poglavja pa so se, ironično, ne pa tudi presenetljivo, rodila ravno iz trenutkov, ko se je rokenrolovska (in v njej bluesovsko-countryjevsko-gospelovska) iskrica spet prižgala, čeravno za kratek čas. Ker Engelbert seveda ni mogel biti, je postal nekaj vmes, dokler se ni naveličal vsega – tega in onega. Če poslušate njegov celoten opus, postane hitro jasno, da sta golčav bluesovski wail s samih začetkov njegove poti in rohnenje iz let 1968-69 (TV, Memphis) bolj verno prikazala njegove sposobnosti kot poloperetno žganje balad, čeravno je seveda tudi na tem področju nekajkrat zadel v polno (Always On My Mind, An American Trilogy). Ljudi je zanimala bolj njegova pojava in veličina kot to, kar ima povedati, leta 1968 pa so z zanimanjem prisluhnili, ali ima sploh še kaj povedati. Imel je.