Piše: Tanja Jerebic
V letošnjem letu sem si ogledala tri raznovrstne filme, v katerih so ustvarjalci problematizirali nasilje v povezavi s sodobnim suženjstvom. Vsi trije so vredni razmisleka.
Kot prvega bi izpostavila nedavno predvajani španski dokumentarec na sporedu nacionalne televizije, čigar imena si nisem zapomnila zaradi šokantne vsebine, ki se mi je krepko zavrtala v spomin. Film prikazuje življenje Neapeljčanov pod taktirko mafijske organizacije Kamora (Camorra), ki ima popoln nadzor nad prebivalci, ki živijo v nenehnem strahu in ponižnosti. Vsa podjetja plačujejo dvojni davek; enega jim odmeri država, drugega mafija. Dajatev se imenuje pizzo, v neposrečenem prevodu je to varščina, s katero se obvarujejo pred nasiljem prejemnika sredstev, ki je obenem tudi agresor. Kadar moraš nekomu plačevati, da te pusti živeti, bi bil primernejši prevod davek na življenje; kdor ne plača, ga ustrelijo.
Konec lanskega leta so aretirali pripadnika Kamore, ki je od zasebne reševalne službe za prevoz bolnikov zahteval mesečni pizzo v višini 3000 € … Oškodovanci jih navadno ne prijavijo lokalni policiji, ker jih ni zmožna povsem zaščititi. Mafija se maščuje na različne načine; mučijo in pobijejo družinske člane, požgejo podjetje, hišo, nastavijo bombo pod avtomobil itd. Če nekdo izvaja nad tabo ekonomsko, fizično in psihično nasilje in se mu uklanjaš zaradi strahu, si praktično suženj, saj dopustiš agresorju popoln nadzor nad svojim življenjem.
Visoka brezposelnost, revščina, zanič socialna varnost, neodzivnost države in skorumpiranost oblasti so povzdignile mafijo v nedotakljive poslovneže, ki so postali glavni delodajalec v Kambriji — pizzo pobirajo tudi v sosednjih regijah, ki jih sicer pokrivajo druge mafijske družine: Cosa nostra na Siciliji, ‘ndrangheta v Kalabriji — ter nemoteno trgujejo na globalnem trgu. Natova vojska jim pomaga polniti mošnjičke z najemanjem dragih vil od mafijskih šefov za potrebe svojih častnikov …
Danes mafijci niso le ugrabitelji, preprodajalci drog, morilci, tihotapci s človeškimi organi in ljudmi, temveč gonilna sila gospodarstva na jugu Italije. Dobro organizirani in vse bolj zamaskirani v legalna podjetja — med klasičnim podjetjem in mafijskim je v kapitalizmu komaj kaj razlike, zato se jih ne da razločiti — pa vendarle ohranjajo mafijsko mentaliteto; včasih na to opozori porušen most na Severu ali mesta, kjer je bila popotresna obnova zaupana napačnemu podjetju in oblasti ugotovijo šele po rušilnem dogodku, da gradnja ni bila protipotresna, čeprav so jo plačali. Leta 2015 so na italijanskem inštitutu za varovanje zdravja ugotovili, da obstaja povezava med visokim deležem rakavih bolnikov na Neapeljskem in nestrokovno ’predelavo’ in kopičenjem nevarnih odpadkov, s katerimi mafija posluje in jih zažiga med nasadi jagod in paradižnikov. Kdo bi vedel, kam te sadeže izvažajo!!!
Prebivalcem na Jugu vseeno ne gre preveč očitati šibke hrbtenice v boju z mafijo. Ljudje so razdvojeni med njihove nasprotnike in privržence. Roka, ki jih tepe, jih tudi hrani, kar je najhujša oblika nasilja! Posameznik se težko zoperstavi organizirani kriminalni združbi, v najboljšem primeru jo lahko zbriše v manj toksično okolje. Prebivalce italijanskega Juga je država pustila na cedilu že davno. Šele zdaj, ko mafijska podjetja s ’kvalitetnimi storitvami’ delujejo na severu Italije in drugod po Evropi, so postali moteči za elito …
Viri:
Mafija s pomočjo Nata zaslužila 3,6 mio evrov
Ko mafija prekupčuje z odpadki, jih zažiga …
Mafija – osrednja gonilna sila razvoja?!