Tango

KARMEN ZUPANČIČ

FOTO : PETER DOBAJ

Kulturni center Maribor

Knjižna zbirka Frontier

2019

V novi knjigi   Karmen Zupančič  se  z izrednim smislom za kompozicijo in enovitost zbirke povezuje kratka proza avtorice z umetniškimi fotografijami urednika Petra Dobaja. Uvod k vsaki enoti pa je za besedilo značilna naslovna beseda, izpisana iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Vodilno temo, tango, uvajajo verzi iz  pesmi Tišina Blaža Učakarja, ki je član glasbene skupine Čedahuči:

Pogled je kakor stih,

dotik je lep kot knjiga.

V objemu se zgodi ves svet,

v poljubu zgodovina.

Deset kratkih proznih besedil spremlja sedemindvajset fotografij, ki so vizualna spremljava h »kraljevemu plesu« dotikov, pogledov, gibov in zbliževanja plesnega para.

Prvo zgodbo  Iluzija preveva večerno razpoloženje:

»Sem šla čez  most. Spodaj Drava-mirna in labodi plujejo spat.«

  Zreli vonji po kostanjih in megli vodijo  prvoosebno pripovedovalko v samorefleksijo. Še vedno jo obremenjujejo spomini na ljubezen in odločitev,  ki v njej pušča sled žalosti in odmaknjenosti. Glasovi, vonji  in bežna srečanja  z mimoidočimi   jo prebujajo  iz obupa .

»Začutila sem, da sem rada živa.« Na poti prek Drave prihaja vanjo zavedanje o sebi, o pomenu življenja in veselja. Ali je bila minula ljubezen iluzija?

Neomejeno omejeno je na videz vsakdanja zgodba o osamljeni ženski, ki pripravlja pogostitev za svoj rojstni dan; na koncu pa njene povabljenke namesto zabave pričaka prazno stanovanje in  najnovejši izvid z onkologije.

Naslednji besedili ne vsebujeta fabulativnih elementov in sta blizu pesmi v prozi.

Ura duhov  prinaša v nespečnost nenavadne glasove in vonje;  meje med zvezdnimi svetovi se tanjšajo, pozabljen spomin se vrača, strah se stopnjuje.

Tudi Blues  za laž ne vsebuje zunanje zgodbe, izpoveduje  notranjo osebno dramo in čustveno razklanost  ženske, ki je spoznala, da so bile besede o ljubezni samo laži.

 Življenje govori o končni odločitvi  bogatega pomembneža, ki na svoj sedemdeseti rojstni dan, preutrujen od  lastnih laži in prikritih zločinov , pred zbranimi gosti konča svoje zgrešeno življenje.

Trije udeleženci in trije notranji monologi se izmenjujejo na vsakdanji gostilniški sceni: Natakar Marko, opazovalka, ki pije kavo, in nestrpna, vsega naveličana žena sebičnega, uživaškega moža . Njihovo pretvarjanje, medsebojna  mržnja, zapletenost  odnosov pripeljejo do končne katastrofe, umora, kar pa je morda samo fikcija opazovalke.

Na začetku je nedorečena zgodba  matere, ki je pred mnogimi leti zakrivila smrt svoje štiriletne hčerkice in odslužila petnajst let zaporne kazni. Nerazložljivo je, da je to ostala zamolčana skrivnost, saj tudi njen mož, s katerim v sončnem dnevu udobno uživata ob kavi, o preteklosti svoje žene ničesar ne sluti. Bralcu pa je prepuščeno, da razkrije usodni dogodek.

(Skrivna) življenja drugih so zagotovo lepša in srečnejša, razmišlja prvoosebna pripovedovalka in si želi, da bi lahko živela tako kot oni, ljudje brez imen in obrazov. Noče poznati nelepe resničnosti, ki se skriva za zlaganim videzom sreče in lepih odnosov.

»Ne vem, da njega žena trpinči. Ne vem, da eno muči misel na prazne praznike, niti ne vem, da drugo muči skrb za otroka, ki je zbežal od doma.«

Praznina je pretresljiva zgodba o moškem zasužnjevanju ljubeče ženske, o sebičnem polaščanju njene osebnosti, do končnega zloma, ko  ji preostane le še en izhod-samomor.

Kako občutiti drugega in se dovoliti začutiti, o čarovniji plesa, ki spreminja najgloblje plasti osebnosti, razkriva ritmična proza Tango.

»Zaradi tanga se spremenimo. Dih nam vzame lepota in napolni nas radost. Vedno znova  si želimo tega občutka.«

 Tango pomeni pobeg od nelepe stvarnosti in odrešitev.

Borut Gombač se v spremni besedi Hoja v objemu  vživlja v poetični svet pisateljice in ugotavlja, da Tango nikakor ni zbirka temnih tonov in brezupa, v prvi vrsti je literarno delo notranjih prečiščevanj, telesnega in duhovnega prebujanja s pomočjo plesa ali življenjskih modrosti.

Prozni prvenec avtorice Karmen Zupanič, ki je pred tem izdala dve pesniški zbirki, niha na meji med izpovedno- refleksivno poezijo in pripovedno vsebino, največkrat s presenetljivim  koncem. Ples v objemu tanga z medsebojnim dajanjem  in sprejemanjem pomaga razreševati najgloblje osebne konflikte in  neuravnoteženosti. To vlogo pa igra tudi psihološka izpoved o iskanju iskrenosti  v svetu laži in sprenevedanja.

                                                                                           Marica Škorjanec

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.