Vlasta Črčinovič Krofič: SREČA, 2019

Bogati v času, revni v denarju in obratno. Kakšen paradoks! Ob upokojitvi sem s polnimi pljuči zadihala zrak, obogaten z vonjem cvetnega prahu. Končno svobodna! Nič več drenjanja po Sloveniki, preobloženi s pločevino in nestrpnimi vozniki. Uživala bom v brezdelju – dolce far niente – čakajoč na pokojnino. Po štirih desetletjih garanja se mi bo večni dopust več kot prilegel. Tako sem se prepričevala in iz knjižnice prinašala skladovnice lahkotnih romanov. Včasih mi je knjižničarka v roke porinila še kakšen potopis. Hej, potovanje! Spet bi šla, pa je postalo predrago. Da bi si vse leto od ust odtegovala za en teden zabave v eksotičnem kraju? Na koncu z zdravstvenimi težavami na WC školjki in v postelji? To je scenarij, potreben temeljitega premisleka.

Danes zjutraj sem srečala sosedo, ki ima vpogled v rumene strani našega naselja. Hotela sem se ji izogniti, pa je imela na obrazu trpeč izraz, ki bi se ga še črna luknja usmilila.

Soseda ste slišali?

Kaj?

Saj veste, tista nakodrana penzionistka iz enke?

Katera?

Tista premožna z mercedesom.

Ja, vem. Njen mercedes je stara, razmajana škatla. Kaj je z njo?

Ni se vrnila s potovanja.

Ni se vrnila? Kaj je srečala novega ljubimca?

Ne, ne … potovala je na Tenerife, pa ji je že na poti tja postalo slabo.

Potem ni imela nič od dopusta. Ej, uboga soseda.

Kaj uboga! Dediči si bodo oblizovali prste: mercedes, stanovanje, pa perzijska preproga …

Dajte no!

Midve sva srečnici s povprečno pokojnino. Ne moreva si privoščiti Tenerifov. Še voda v lavorju se je podražila.

Ha, ha … revni v denarju, bogati v času … in sva se razšli.

Vlasta Črčinovič Krofič