Piše: Matej Krajnc
Litera, 2018
Če smo iskreni, že naslovnica obeta zanimivo popotovanje. Ko začnemo brati, nas pripovedovalka vrže in medias res, brez nepotrebnih predpriprav, brez notranjih utemeljitev … ali pač, in te pridejo pozneje? Kaj pa vem, zdi se, da niti ne. Pisanje Jedrt Lapuh Maležič je jedrnato, a pronicljivo in duhovito; še največjo preizkušnjo zna zapisati tako, da se nam zdi, da potovanje protagonistke, četudi ne gladko ali čisto po pričakovanjih, takšno pač mora biti; in nikoli ne daje občutka, da bi šlo za nekakšen podaljšan blog, všečkom v namen, kar je pogosta značilnost dandanašnjih “potopisov”. Seveda, pričujoči roman ni potopis, je pričevanje, kakorkoli že obrnemo, in če nam je bilo od začetka jasno, da ne more biti dolgočasno, pa tudi predvidljivo ne, nam je že kaj kmalu tudi jasno, da pripovedovalka kljub sočnim komentarjem in opazkam nikoli ne vrednoti na način dandanašnjega vrednotenja, ko moramo biti bodisi vzhičeni kot prisiljeni pozitivčki bodisi moramo pljuvat kot nedeljski novinarji ali komentatorji na družabnih omrežjih.
Je Indija v naši zavesti res še vedno romantična država, kamor grejo Beatli na oddih h guruju, ali pa tista, kamor se grejo zapohat zavrti Evropejci? Si razširit obzorja, očistit čakre? Tega nikar ne sprašujte protagonistke tega romana, niti po 12. strani ne, kaj šele pozneje. Kaj je torej srž pričujoče Indije? Če vam povem, nima smisla, da sploh nadaljujemo, mislim pa, da boste to odkrili kaj hitro.
Odlika pričujočega romana je – poleg pripovedi seveda, ki novodobno popotništvo (in duhovne cilje) postavlja daleč od komfortnih predavanj z diapozitivi – njegov jezik. Spretnost pripovedovanja, suspenz, vse to se skriva v jeziku Jedrt Lapuh Maležič, v sproščeni žmohtnosti, ki jo v sodobnem romanopisju neskončno pogrešam, če pa jo že kje najdem, se hitro iztroši ali pa je fejk in to že prav amatersko fejk. Kjer se mnogi drugi trudijo, da bi bili “urbani”, “kul”, “vsakdanji” in tako naprej, kar je še tega (aja: berljivi), je pričujoči roman to brez truda. Seveda, tako mora biti. Čeprav se brez truda niti pika ne postavi. A prepriča me v to, da je vse skupaj pristno, ne da bi me bilo treba prepričevati. Sam način pripovedovanja, izbira govora in leksike je dovolj, da lahko pisateljica z zgodbo dela, kar hoče, ne more me izgubiti. Čeprav ni ves čas tako zabavna kot takrat, ko pizdi nad sopotnikom v taksiju. A saj ne more biti, dogodivščine jo zapeljejo v razne smeri. In če se sprašujete, odkod naslov, nikarte! In če se sprašujete, ali se je vse to res zgodilo, nikarte!
Pot protagonistke do razsvetljenja bo dolga, tega se vsi zavedamo. Je počistila pred lastnim pragom? Je, kljub temu, da ima kul očeta, ki jo je učil tega in onega, res pripravljena na “duhovno”? Ali pa je to duhovno razumela malce po svoje? Kakšni so guruji v resnici, jebemti? Tu je zdaj že preveč vprašanj, da bi mogli nadaljevati. In pošteno priznam, znova: že samo z jezikom je toliko dogodivščin, da naredijo cel roman. Tisto, kar se dogaja, je potem samo legokocka na legokocko. Če boste zraven poslušali Ravija Shankarja, ga dajte. Morda boste vso zadevo potem razumeli preveč premočrtno. Morda pa tudi ne.