Piše: Tanja Jerebic
V zadnjih dneh aprila in v začetku maja se zapored zvrstijo štirje pomembni prazniki; dan Zemlje, noč knjige, dan upora proti okupatorju in praznik dela. Vsem štirim prazničnost kazi kapitalistična (ne)logika, saj grobo posega oziroma kroji sam obstoj posameznika, naroda in človeštva na sploh. Problematiko, ki jo obeležujemo v teh dneh, bi lahko povezali v eksistencialno štiriperesno deteljico.
Življenje na Zemlji je možno, v kolikor so izpolnjeni primerni fizikalni pogoji, da se lahko organizmi v nekem okolju razvijejo, razmnožujejo in preživijo. Organizmi so se zmožni prilagajati novim spremembam v okolju, če te niso prehude in nenadne, sicer vrsta izumre. Po podatkih naravovarstvenih organizacij dnevno izumre od 50 do 150 živalskih vrst, izumirajo tudi rastline in kljub hitremu napredku medicine, vse več ljudi oboleva za rakom …
Človeški rod je skozi čas napredoval od nabiralca, lovca, poljedelca do današnjega sodobnega človeka, umskega prepotentneža, ki je zmožen uničevati planet hitreje od vseh svojih prednikov.
Možgani in znanje so se vzporedno razvijali z napuhom in pohlepom. Razmišljanje, da lahko človeka umetno izboljšamo, da bo zmogel preživeti na vse bolj plastičnem planetu, je že v osnovi zgrešeno. Seveda je dobro, če znamo kakšen del telesa pozdraviti ali zamenjati, a kot vemo iz izkušenj, se po vsakem popravilu posledično okvari nek drugi organ. Tudi krajine ne moremo poljubno spreminjati in oblikovati, kot nas je volja, saj ima vsak poseg v naravo nepredvidljive posledice.
Mogoče bi bilo dobro izhajati iz vednosti, da je Zemlja že v preteklosti izpolnjevala pogoje za življenje organizmov, tako kot so bila živa bitja (z redkimi izjemami oz. mutacijami) gensko povsem dovršena in povsem prilagojena bivanju na njej. Trenutno delujemo iz nasprotne smeri, človeka in Zemljo želimo »popraviti« tako, da bodo kapitalistične korporacije imele od tega kar največ profita. Danes se dobro prodajajo tako naravni viri kot človeški organi, sužnje pa so znali tržiti že naši prednamci.
Človek je edino živo bitje, ki je zmožno svoje misli fiksirati s pomočjo znakov v pisno obliko. V knjigah so tako uskladiščene akustične slike jezika, ki se materializirajo s pisavo. Če želimo knjigo prebrati, moramo znati brati in razumeti jezik. Jezik je sistem dogovorjenih znakov, ki služijo sporazumevanju med člani iste skupnosti, zato je ključen za istovetnost vsakega naroda.
Noč knjige je mednarodni projekt, ki služi promoviranju knjige in bralne kulture. Slovenija ima relativno veliko število pišočih, ogromno knjižno produkcijo, manj bralcev, najbolj zaskrbljujoča pa je kupna moč, ki ne dohaja produkcije.
Da bralne navade pešajo, je v celoti kriva neoliberalna paradigma. Hiter življenjski ritem, agresivno oglaševanje, posledično razpršena pozornost, ki jo dodatno šibijo računalniki in pametne naprave s socialnimi omrežji. Potrošniška družba usmerja človeka k zabavi in razsrediščenosti, da je lažje vodljiv, več kupuje ter manj misli. Bralec je na drugi strani človek, ki mora imeti čas in mir, pa tudi določeno tišino v sebi, da sploh ve, kaj prebere. Medtem ko branje pomirja, ludistična kultura vznemirja. Da bi ludiste pretvorili v bralce, bi morali najprej iznajti način, kako jih pomiriti, da bodo sploh sposobni sedeti s knjigo v tišini in uživati sami s seboj ter kukati v tuje misli … Težava je preprosta, kapitalistična družba nima interesa ljudi umirjati, saj ima v ta namen predvidena druga sredstva, na primer antidepresive, skupinske terapije, razne plačljive delavnice za duhovno rast. In ko smo že pri umirjanju, jih tudi v naravo ali v hribe ne bo nihče pošiljal v lastni režiji, saj bodo raje organizirali plačljiv maraton, organizirano-aktivne počitnice preko turistične agencije itd. Kapital želi potrošnika nadzirati na vsakem koraku in ga čim bolj zadolžiti med zabavo, ki mu jo je sam vsilil s točno določenim namenom …
Na eni strani prodaja knjig pada, ker nimajo ludisti z njimi kaj početi, na drugi strani pa imamo vse več revežev, ki so bodisi brezposelni bodisi na minimalni plači. Stanovanjska politika je slaba, knjižnice si ne moreš postaviti niti v profitnem niti v premajhnem stanovanju. Kdo bo kupoval knjige, če jih nima kje hraniti? V času socializma je vsaka družina kupovala knjige na metre, če drugega ne, so z njimi zapolnili luknje v prevelikih omarah dnevnih sob.
Tako lahko zaključim, da bo slovenski narod stal inu obstal, le če se bo otresel kapitalistične miselnosti.