Jelka Reichman: Rasla je Jelka – najlepše pesmi s podobami

Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2019

jelka_jpg

Ob osemdesetletnici Jelke Reichman je nastala pričujoča antologija izbranih pesmi z njenimi ilustracijami; najbolj priljubljena ilustratorka moje (1975) in bržčas še mnogih generacij (in imeli smo pestro izbiro) je ob jubileju za knjigo tudi spisala kratek predgovor in življenjepis, bogato opremljen z arhivskimi fotografijami. Gre torej za knjigo, ki nekako podpiše teh osemdeset let, ki pa zdaj potujejo naprej in seveda je zunaj ilustracij pričujočih pesmi še cela paleta drugih ilustracij in del, ki jih je ustvarila. V arhivskem delu pričujoče knjige najdemo kar precej tega: prvo slikanico – Šiviljo in škarjice, Pikija Jakoba, Murija, Cepecepetavčka, Miškolina, Zmaja Direndaja, znamke, koledarje in tako naprej. Čeravno je Jelka Reichman veljala za ilustratorko “lepega”, njena dela zlasti rišejo vzdušja, čustva – poleg lepote tudi tesnobo, denimo v Cepecepetavčku, od koder mi še dandanes v spominu vstaja tista lutka z dvema pikicama za oči, kar je bilo tudi vse, kar je bilo obraza, pa druge lutke, ki se pojavljajo v knjižici. Pa otožnost Kettejeve Bogdanke, razigranost Murija in Jakoba, spet nekolikanj tesnobna lepota Pajacka in punčke … A ilustracije Jelke Reichman so bile lepe, kakorkoli že, medtem ko sem se Ciuhove bibe leze bal in so mi jo morali celo izrezati iz Sto pesmi za otroke. In moji najzgodnejši spomini na otroštvo so polni mirnih juter in dopoldnevov v predmestju Celja, ko sem lezel izpod odeje, mamina teta pa me je čakala na kavču z Bogdanko in Cepijem.

Zato je pričujoča knjiga zame najprej knjiga spominov, nato pa seveda knjiga čudenja ob silnem opusu, katerega del je zajet v njej … pravzaprav res zgolj del. Jelka Reichman je izbrala konceptualno in po svojem veselju, poezija ji je vedno bila blizu in to se je poznalo. V knjigi govori o svoji slikarski dejavnosti, pravi tudi, da je knjige slikala, kar je seveda povsem ustrezen izraz, govori o otroštvu, mladosti in nasploh o življenju, ki se zrcali skoz pesmi, uganke in zgodbe. Omeni tudi, kako se je ljudem bržčas zdelo, kako zlahka slika. A mora se videti, kot da je bilo zlahka, kot je pri vseh umetnostih: kar je zadaj, je umetnikova osebna izkušnja, zelo intimna zadeva, postopek, ki naj končnemu uporabniku ostane skrit. Četudi vemo, da brez truda ne nastane nič.

Skoraj 400 strani v razkošnih barvah ponuja dolg in lep izlet skozi čas, hkrati pa se nam zdi, da so te podobe neverjetno sočasne, da so nastale prav danes in ne že pred toliko in toliko leti. In četudi se dandanašnja mladež bržčas morda težko poistoveti z Bogdanko in njenimi časi, lahko skoz ilustracije vstopi v dandanašnji čas, ko se tudi ne cedijo mlečni izdelki z vej. Časi so drugi, morda je po eni strani vsega preveč, a med nami je še vedno precej Bogdank. Da pa zdaj ne zaidemo v vode, ki se za pričujočo knjigo ne spodobijo; kar smo hoteli povedati, je, da so dobre ilustracije brezčasne, kar je prvzaprav lastnost vsakega presežnega dela. Presežkov je na tehle skoraj 400 straneh kolikor hočete. In navsezadnje lahko ob listanju ponovite tudi kako pesmico iz mladih let.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.