Piše: Vlasta Črčinovič Krofič
Dušan Hedl: Podjetni nacionalni program kulture
Kulturni center Maribor, knjižna zbirka Frontier (099), 2016
Dušan Hedl, mag. posl. ved in ing. elektrotehnike, je več kot štiridesetletja sooblikovalec sodobnega kulturnega dogajanja v Sloveniji. Je soustanovitelj kulturnih institucij, glasbenik, umetnik, režiser, urednik in kulturni manager… Pravi, da nima rad, če ga kdo prepozna kot »umetnika«, spoštuje pa učinkovite ustvarjalne ljudi.
Tema pisanja in njegovega raziskovanja je kulturna politika in podjetništvo v kulturi. Je avtor ali soavtor večjega števila knjig na temo popularne kulture, glasbe, likovne umetnosti in založništva.
Dušan Hedl je tenkočuten opazovalec in poznavalec razmer v kulturi in v okolju, kjer ta nastaja. Ugotavlja, da je treba v kulturo in umetnost uvesti podjetniško razmišljanje. Navedeno je utemeljil v svojem delu Podjetništvo v kulturi (2013), v katerem je postavil temeljne pojme in konceptualne temelje za uvajanje podjetništva v kulturo in umetnost.
V drugi knjigi, Podjetni nacionalni program kulture (2016), h kateri sta napisala recenziji prof. dr. Bogomir Kovač in zasl. prof. dr. Matjaž Mulej, raziskuje in primerja Nacionalne programe kulture (v nadaljevanju NPK) in predlaga spremembe v korist učinkovite sodobne podjetniške in kulturno visoko razvite družbe oziroma države. NPK Je ključen dokument nacionalne države v Evropski uniji, ki ga uveljavlja kulturna politika in je potrjen v parlamentu.
Danes imamo na voljo nov NPK, z veljavnostjo od leta 2018 do 2025. Ne glede na nove okvire je monografija Dušana Hedla, Podjetni nacionalni program kulture, aktualna, ker daje napotke za operativne rešitve. Najnovejši NPK predstavlja okvir, na podlagi katerega naj bi zakonodajalec do konca leta 2019 sprejel Zakon o samozaposlenih na področju kulture in do 2020 pripravil izvedbene predpise, v katere bi bilo mogoče umestiti rešitve, do katerih se je avtor dokopal v svojih raziskavah.
Poglejmo nekaj poudarkov:
• NPK-ji ne rešujejo problematike kulturnikov in kulture. Predstavljajo le okvir za urejanje področja in podlago za sprejem ustrezne zakonodaje. Zdi se, da so napisani všečno za vse akterje, a to ni dovolj. V množici predpisov se je težko orientirati, zato jih bo treba prevetriti, izločiti nepotrebne oziroma zastarele in jih nadomestiti s sodobnejšimi.
• Avtor ugotavlja, da bi tisti, ki se ukvarjajo s kulturo, morali imeti podjetniška znanja in se ne bi smeli izogibati ekonomskim in managerskim pristopom. Umetniki so izobraženi v svojih osnovnih dejavnostih. Kulturna politika podpira njihovo nadaljnje izobraževanje s sistemom štipendij, seminarjev … vendar gre izpopolnjevanje le v smeri osnovnih kompetenc na formalnem ali neformalnem nivoju … managementa v kulturi nimamo razvitega. Z uvajanjem predmeta Podjetništvo v kulturi na fakultetah, bi ustvarili osnovne pogoje za novo generacijo kulturnih managerjev. (Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je uveden predmet Kulturna ekonomika in politika, ki bi ga kazalo uvesti v predmetnike umetniških izobraževalnih programov.)
• Treba je upoštevati tržnost kulture. Pretekli NPK-ji, ki jih obravnava avtor, niso predstavljali dovolj dobrih argumentov javnosti za doseganje želenih rezultatov … NPK mora prepričati gospodarstvenike in politično sceno. Ugotavljamo, da bi se z novim NPK na tem področju zgodil premik, saj navaja, da je poleg javnih virov, večjega deleža BDP za kulturo, treba poiskati finančne vire v skladih, v fundacijah in pri mecenih.
• Avtor navaja, da je kulturna politika neučinkovita, nima določenih ciljev in ni samozavedajoča. V takih razmerah se ne ustvarjajo pogoji za bolj učinkovito podjetniško okolje. Kulturni in umetniški prostor ter njuni kadri v Sloveniji, ki so samozaposleni, so v nenehnem stresu. Kako preživeti? … zato zasebni prakticirajo »primitivne zvrsti« (ne)umetnosti s področja množične (ne)umetnosti. Vendar podjetniška organizacijska kultura v Sloveniji ni edini krivec svoje »nekulture« … organizacijska kultura v kulturnih in umetniških dejavnostih nacionalnega okolja direktno vpliva na podjetniško organizacijsko kulturo. Pravzaprav sta enaki v obeh dejavnostih.
• Dušan Hedl je potrdil hipotezo: čim močnejše in številčnejše so javne institucije v kulturi, nižji in manj učinkovit je vstop posameznikov v podjetništvo. NPK, veljaven do 2017, je sicer na deklarativni ravni dal poudarek kulturnim industrijam, s tem, ko je izpostavil samozaposlene in nevladni sektor, v praksi pa se odnos do omenjenih ni spremenil. NPK (2018-2025) podpira odpravo administrativnih ovir oziroma debirokratizacijo področja kulture, opredelitev (so)razmerja med javnim sektorjem, nevladnim sektorjem in sektorjem ljubiteljske kulture …
Avtor zaključi, da bo moral naslednji NPK upoštevati nove razmere in vnesti potrebne novosti v samih temeljih, ki pomenijo spremembo splošno uveljavljenega razmišljanja. Pri tem bi morali najprej na ravni kolektivne zavesti, s pomočjo znanstvenih instanc sprejeti določene spremembe. Osnovno vprašanje je, ali hočemo učinkovito družbo ali hočemo humano učinkovito družbo. Če drugo, potem s pomočjo kulture.