Matej Krajnc: Od Studencev do Nove vasi – mariborska popotovanja 1997-99 (6)

She was an American girl / raised on promises …

Vedno rad vračam se domov / čeprav ni ulica gradov …

Tom Petty in Alfi Nipič se verjetno nista poznala, čeprav ne bi dal roke v ogenj, Avseniki so hodili vsepovsod. Ko sem prvič stopal po Pekrski ulici v okraju, znanem kot Studenci, ne kot Poljane, sem si izmenično žvižgal obe pesmi. Šel sem si namreč ogledat potencialno mariborsko bivališče. Doma so bili še vedno precej nezadovoljni, da se je tako izteklo. Spet sem šel od doma, ni več sreče na vrvici, nadzor je splaval po vodi, zbegani dvaindvajsetletnik v tujem mestu … Eh … Mesto ni bilo zares tuje.

Ne ne, ni šlo. Vsakdanja vožnja iz Celja in nazaj je bila v prvem tednu študija še špas, potem pa sem omagal. Dremal med predavanji in zvečer lovil vlak. V Celje sem prišel ob devetih zvečer in potem up in the morning, out on the job … Šest zjutraj je le prehuda. A vstajal sem pred šesto. Groza. Smrt. Gorjača. Sploh za moj organizem. So ljudje, ki radi vstajajo ob nečloveških urah. So taki, ki neradi, a morajo. Takih nas je več. In če nam le ni treba … In trajna je končno ugotovila, da se bo vsa ta šala zame končala klavrno. »Najd si puol jen plac!«, je padla depeša. »Nje predrag! Nje predauč od faksa!« In če hodiš na Pedagoško, sta izbiri dve: Gosposvetska ali Studenci. Na Gosposvetski nisem dobil sobe, no ja, nisem niti gledal. Prvi oglas, ki sem ga videl v Večeru, je jasno povedal: soba na Pekrski ulici. Kje je to? Studenci. Čez Dravo in desno. Odlično. Zelo blizu. Ne bo mi treba na avtobus, vsaj takoj še ne, saj ne bom flangiral po mestu, kajne, po predavanjih bom šel lepo domov in se učil, tiho bom in nič jezikal, da se ne bo končalo kot v Ljubljani. Sedel bom in ponavljal: Fuchs, du hast die Gans gestohlen, gib sie wieder her! Unsere Tante kommt aus Berlin. Rot ist die Farbe der Liebe … Če sem seveda mislil, da se bomo na faksu učili iz vadnic za peti razred osemletke. Pravzaprav nisem ničesar mislil; za seboj sem imel več kot desetletje zasebnega in šolskega učenja nemškega jezika in zdelo se mi je, da bom že nekako pregural, čeprav ta jezik ni bil med mojimi najljubšimi tujimi, to mesto sta zasedala angleščina in francoščina, med starodavnimi pa latinščina, čeprav me je zanimal tudi sanskrt, ki sem ga nekoč z veseljem vtaknil – ne jezik, pač pa omembo, ker se je rimalo – v protestno pesem proti homofobiji in seksizmu (za vsako od teh obstaja po ena različica) Most vzdihljajev. V istem obdobju sem napisal še dve taki, Venerin griček in Dobra babnca, ki pa sta, ker sta bili oblečeni v bolj poprockersko obleko, izpadli nekoliko nenačrtovano. Ljudje so refrena: Moj najljubši kotiček je tvoj venerin griček in Ti si dobra babnca, jaz pa dober dec razumeli dobesedno, ker ponavadi niso slišali nekoliko prikritega kontekstualnega sarkazma. Kako naj tudi bi, če pa so pri založbi hoteli hit! Poleg tega sem si v tej pesmi dobrohotno privoščil še tedanjo uspešnico Balon žlahtnikov Nude. Nisem si mogel kaj! Ko so jo slišali, so scali od smeha, vsaj tako so rekli, jaz pa sem jim verjel.

Pekrska ulica je bila precej dolga – na začetku je bila trafika in v bližini trafike telefonska govorilnica, nato pa dolga vrsta hiš na levi in desni, skoraj v sleherni psi, vmes pa mirna asfaltirana pot. Sicer ljubitelj psov sem žal tudi človek s slabimi živci sem in nenapovedan pasji lajež mi je vedno povzročal mrtvoud, čeprav sem si vedno želel psa in si bom to željo nekoč še izpolnil. Ni mi bilo jasno, čemu tako glasno lajajo. Če so jezni, naj me že oglodajo, pa bo mir! Če me pozdravljajo, pa odgovarjam: ave canes, koščiturus vos saluto! A nehajte se dret in zaganjat in renčat, ko grem mimo hiše; umrl bom od šoka, vi pa ne boste niti odgovarjali za dejanje! Drama king, ki je teden dni pozneje vodil psičko na sprehod!

Zanimive hiše, sem ugotavljal, vse z velikimi vrtovi in ograjami, občutek čisto podeželski, zlasti pa mir! Tuhtal sem: EHŽ ali dom 65, pelargonije ali vrtnice, morda potonke; zavese … okej. Sveže prebarvan plot – takole novembra? No ja to bi še šlo … Ampak kje the fuck sem novembra videl pelargonije?! Bi tudi to še šlo? Štel sem: 5, 10, 12, 15, 18, 20 … ne, ne, napačna stran: 21, 23, 25 … Ko sem prišel do prave številke, sem kar malce obstal, hiša mi je bila všeč, na dvorišče se je prišlo skoz vrtna vrata, kako prima, to sem si želel odkar smo se preselili iz stare celjske bajte! Ni daleč od faksa, a jebemti, je kar daleč, je za hodit! Se bom sprehajal? Damn right! Čez most, potem pa še čez več kot polovico Pekrske … Kaj vidim? Tabla za picerijo – 150 metrov?! Strežemo tudi kosila! Pa ne menda pred vrati! A dolžnost je prva, sem si zaukazal, boš potem žrl pice! V mislih sem po poti pisal pesem o pasjem orkestru, ker je tako tudi zvenelo. Pesmi nisem nikoli objavil in sem jo pozneje tudi še tesal, a je nekako povzemala občutke. Kako bo zdaj? Boš stopil na dvorišče in pozvonil, če je gospa, s katero si se pogovarjal po telefonu, bila že vesela, da ne kadiš in piješ in da pri tebi ne bo prespala cela armija takih, ki kadijo in pijejo?

*

Brado sem nosil, miloščine prosil! Nosil sem tudi še raztegnjene, preširoke pulovre. Bil sem še v fazi, ki sem jo poimenoval »Urkel«, saj ste gledali tisto nadaljevanko. Bil sem špegláti tipuzl s prevelikimi očali, ki mu je bilo vseeno, kaj da nase. Bo več denarja za … eh! Pozvôni!

Odprla mi je gospa v poznih petdesetih – kot je pozneje sama povedala. Mož ji je umrl, trije otroci, vsi na isto črko v abecedi, so živeli z družinami drugje, raztreseni po Mariboru. Vsak dan pride kdo od njih. Koliko si star? Kaj študiraš? Tvoja soba bo gor! Šla sva po zavitih, potapeciranih stopnicah v prvo nadstopje. Predprostor s kuhinjsko nišico. Kopalnica. Njena spalnica. Soba X. In moja soba, z oknom na Pekrsko in precej veliko mizo; omara za obleke pri vratih, police za knjige in še kaj ob steni nasproti vrat, postelja v kotu. Potrebuješ še kaj? Čaj bi si kuhal? Vikikremo bi jedel? Kar tule, v kuhinji! Zobe bi si umival? V kopalnici ti bom dala prostor pri zrcalu. Jaz se umivam pred osmo, da potem gledam televizijo, ti pa potem. Nič nisem protestiral, dogovor se mi je zdel v redu. Cena tudi, proti tistemu, kar sem plačeval v Ljubljani, bom tule lahko hodil po Pekrski in pse strašil z bankovci. Pozicija moči se bo spremenila – HAHAHAHAHAHA! Saj tudi v filmih slišite tak zmagoslavni krohot! Kdaj se lahko vselim? Jutri bi pripeljali stvari, pa bi potem tudi že prespal. Denar imam s seboj, aber ja, ampak danes grem pa še nazaj v Celje. Enkrat bo še že šlo. Ampak drugi pa ne smejo spat pri tebi, ne bi gledala tujih ljudi gor pa dol po štengah! Ne ne, gospa, ne ne!

Nato je odprla vrata dnevne sobe in mi predstavila sostanovalko. Črna pudlica, precej se je usajala, ampak zdelo se mi je, da bo šlo. Ni se zaganjala vame in po par intervalih je nehala. To ona tak pozdravla! Ja ja, saj! Se bosta razumela, lajala bo vsakič, ko boš prišel domov, ampak grizla pa ne bo. Samo ne je puščat v sobo, potem te bo motila, ne bo hotela it! Sem jo puščal v sobo, ni me motila in res ni hotela it! Skužila je moj urnik in mi vsako jutro ob sedmih praskala po vratih sobe. Spustil sem jo not, skočila je na posteljo, cart cart, potem pa skupni zajtrk. Njena gospodarica jo je vmes že klicala, češ naj me ne moti, a zvečine je pri meni preživela ves dan. Zvečer, ko je gospa gledala televizijo, je bila ona pri meni v sobi in sva brala, pisala, tudi nekaj prelagala študijsko literaturo. To zadnje bolj malo z izjemo starejše nemške književnosti, ta in fonetični laboratorij, kjer sem prebil precej večerov, sta bila edina študijska faktorja, ki sta me držala na faksu. Pa družinska penzija, jasno. Ki je postala tudi poljubno sadje spora med menoj in domačimi. Tako težko sadje, da dva meseca nisem niti pokukal v Celje. Pokojnino sem legalno, a skrivaj, ker sem vedel, da naravnost ne bi šlo, nisem pa bil pripravljen prosjačiti, prepisal nase in trajna se je v banki z odprtimi usti spraševala, kam je izginila pričakovana vsota, ki jo je poleg lastne pokojnine vsak mesec čakala v banki. Odprl sem si tudi prvi samostojen račun. Pri skoraj triindvajsetih sem postal oseba, ki ima svoj račun, in to podprl s krikom SVOBODA!, ko sem stopil iz takratne Krekove banke v atriju pri gledališču nasproti stolnice. Nato sem takoj naredil načrt, kako si bom kupil računalnik. Celjski mi nič ne koristi, sem tuhtal, tu pa potrebujem slovarje, pa nekaj softvera za pisanje in oblikovanje, kaprica pač, ki sem jo hotel uresničiti. Predničina trajna mi je, to priznam, sicer nekoč dala dva dobra nasveta: na faksu bod tih ko rit! in nikol se ne zapufi, ker je težje vrnt, koker si sposodit! Oba sem veselo preslišal v imenu pravice, samostojnosti, literarne vede, jezikov in glasbe. Spodobne računalniške kište tistihdob sploh niso bile poceni, največjega šita nisem hotel, prenosniki pa so se mi zdeli preveč ceglasti, čeprav sem pred kakim letom na nekem servisu celo dva, tri mesece honorarno šraufal kar nekaj takih. Ne ne, sem si rekel, pretežki so, da bi jih nosil naokrog, pa tudi premajhen zaslon imajo. Takrat sem imel velika očala in taka očala morajo imeti adekvaten zaslon.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.