Keith Richards: Talk Is Cheap

Piše: Matej Krajnc

Talk is Cheap

BMG, 2019 (izvirno Virgin, 1988) (LP, CD, digitalno)

Spomnimo se še, kako je kazalo Stonesom v osemdesetih – Mick je hotel na svoje, Keith je bil odločno proti, Charlie je, vsaj tako je povedal, iz frustracije za kratek čas padel v odvisnost od drog, Ronnie Wood je že tako ali tako jemal vse po vrsti, Bill Wyman pa je takisto začel razmišljati o odhodu, ki ga je udejanil v devetdesetih. Album Dirty Work, ki so ga Stonesi izdali leta 1986, na vrhuncu “zloma komunikacije” med Glimmerjevima dvojčkoma, so kritiki raztrgali, fani pa tudi, čeprav je v resnici šlo za zelo dobro ploščo, precej boljšo od albumov Emotional Rescue (1980) in Undercover (1983), precej generičnih izdelkov. Vmes je tičala plošča Tattoo You (1981), hvaljena, a sestavljena iz starih in na novo dodelanih posnetkov. Če bi Stonesi sredi osemdesetih razpadli, bi to storili vsaj z dobrim albumom, ki pa mu zgodovina še vedno ne da zasluženega mesta v zgodbi o Stonesih, morda delno tudi zato, ker je bila naslovnica precej preveč “eighties pop”. Kot vemo, je Mick izdal prvo samostojno ploščo She’s The Boss leta 1985, Keith pa je odlašal še nekaj časa, dokler ni okrog leta 1987 zbral zasedbe X-pensive Winos in z bobnarjem Steveom Jordanom začel intenzivno pisati pesmi, ki so leta 1988 izšle na plošči Talk Is Cheap. Kritiki so bili navdušeni; Stonese so nekako že odpisali, a Keithova plošča naj bi pokazala, kaj bi lahko bilo, če bi se strasti umirile. Jaggerjeve solistične kariere niso jemali resno in izkazalo se je, da Mick kot solist z izjemo plošče Wandering Spirit (1993) ni bil kos Keithu, izkazalo pa se je tudi, da je Keith odličen pevec; večkrat sem že zapisal, da ne bi imel čisto nič proti, če bi bil on glavni pevec pri Stonesih, saj mi je Jaggerjevo izumetničeno vreščanje in poskakovanje šlo vedno pošteno na jetra. Zlasti ker je lahko bil zelo dober, če je hotel.

Stonesi po letu 2005 niso izdali avtorskega studijskega albuma. Izšla je zbirka starih bluesov, sicer čisto lušten album, tudi Jagger je zelo dobro odpel in odbrusil orglice, a nisem ravno delil ekstaze ob izidu, nove avtorske reči pa napovedujejo že leta. A Bigger Bang iz 2005 je bil dober album, pričakoval sem, da bodo fantje po skoraj poldrugem desetletju le naredili deset dobrih pesmi, zlasti zato, ker je Keith vmes izdal zelo solidno solistično ploščo, a na novo studijsko poglavje še čakamo. Stonesi snemajo, a zavlačujejo, kot bi imeli tremo. Čas pridobivajo s turnejami, večnimi prepakiranji “zlatih uspešnic”, ena izmed postaj pa je tudi tridesetletnica že omenjenega Keithovega solističnega prvenca, ki je bila sicer lani, praznujejo pa jo letos – z vnovično “razširjeno” izdajo plošče. Ko jo spet poslušamo, se potrjuje mnenje, da gre za dober album, na splošno precej boljši kot Jaggerjeva She’s The Boss in Primitive Cool iz istega obdobja; Keith ni skušal pobegniti v nekakšne prisiljene zvoke osemdesetih, v ospredju so kitare, a pesmi, spisane z Jordanom, so ponekod nekolikanj generične, kot da se Keith preveč trudi, da bi pokazal, kako spoštuje tradicijo rokenrola. Singla Take It So Hard in Struggle, zlasti zadnji, zvenita stonesovsko, na plošči je v pesmi I Could Have Stood You Up celo zvočni poklon petdesetim, zlasti zvoku Chucka Berryja in Buddyja Hollyja, nekaj je tudi soulovsko obarvanih pesmi (Make No Mistake), a kleč je v dodatkih, ki se nahajajo na “deluxe” različici ponatisa, kjer med drugim slišimo zelo sproščeno izvedbo Dixonove My Babe in še kaj, kar nam da vedeti, da so se v studiu imeli dobro in da bi bilo še bolje, če bi zadeve pustili tako sproščene tudi na plošči. A za radio je treba polirati in mešati in potem se produkcija hočeš-nočeš sliši, četudi ne zares vsiljivo in moteče. Dovolj pa, da album ponekod zveni nekoliko dolgočasno in razvlečeno.

Keith je z Winosi tudi pozneje vedno znova dokazal, da zanj obstaja kariera tudi zunaj matičnega benda, da zna peti, da za dobre pesmi ne potrebuje nujno Micka, da bo sprejemal zgolj minimalno število kompromisov, ker je najprej roker, šele nato zvezdnik, da igra zato, ker to rad počne, in da ga širša solistična slava ne zanima, pač pa zgolj možnost, da lahko igra, kar hoče – svoj point je dokazal. Bend je zanj bil vedno prvi. To je pozneje zase ugotovil tudi Jagger, čeravno se je trudil, a zadnja solistična plošča iz leta 2001 ga je s komercialnim pogromom menda dokončno prepričala, da je bend tisti, ki zares šteje. Po operaciji je okreval in junijska turneja je pred vrati. Keith je “deluxe” različico svojega prvega albuma zapakiral v pravi Fenderjev les, to je seveda treba omeniti, Fenderjev les pa bo vihtel tudi na odru.

 

 

 

 

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.