Pol stoletja rock opere, ki se še vedno dobro drži

23. maja 1969 je izšel eden ključnih albumov šestdesetih. Pred petdesetimi leti ga je izdala Britanska skupina The Who.

Zgodba o gluhonemem fantu, ki najde edino veselje v igralnih avtomatih, je bila predvsem soočanje s travmami kitarista The Who – Peta Townshenda.

Ker so bili nad dvojnim albumom navdušeni tako kritiki, kot občinstvo, so ga pozneje predelali za balet, broadwayski muzikal, simfonični orkester, in leta 1975 za slavni istoimenski film samosvojega režiserja Kena Russella s  pevcem The Who, Rogerjem Daltreyem v glavni vlogi.

Jubilej sta žal dočakala le dva člana The Who, kitarist Pete Townshend (74), ki je tudi avtor večine materiala na Tommyju, ter približno leto starejši pevec Roger Daltrey. Preostala člana, bobnar Keith Moon in basist John Entwistle, sta namreč že umrla; Moon pri svojih 31. letih (1978) in Entwistle pri 57. letih (2002).

Album Tommy je bil vstop skupine The Who v svet rock heroizma. Pred tem so bili skupina, ki je bila znana zlasti po uspešnih malih ploščah, Tommy je to spremenil. Od takrat naprej so delovali kot skupina albumskih izdelkov, in to pomembnih (Live at Leeds, Who’s Next, Quadrophenia, …), Vpliv je bil viden tako v njihovi glasbi, kakor tudi v sprejemanju, oboževanju in priznavanju pri občinstvu.

Tommy je bil tudi pionirski izdelek. Sicer ni bil prva rock opera (v albumski obliki), a ta žanr in ambiciozni format dvojnega albuma, je prvi ponesel v mainstream in na glasbene lestvice. Dosegel je drugo mesto na britanski in četrto mesto na ameriški lestvici albumov.

Kljub temu, da je bil Tommy predvsem Townshendovo delo, pa je tudi za Daltreya pomenil ključni trenutek. Prav na tem albumu je »našel« svoj resnični glas. In kar je našel, je bil rock glas, eden tistih, ki ga postavlja v sam vrh najboljših, kar jih je bilo kdaj zapisanih na vinil.

The Who so album pripravljali v drugi polovici leta 1968, njihovo navdušenje in resnična predanost glasbi pa sta rezultirali v harmonični delovni atmosferi (kar za skupino sicer ni bilo značilno, prej obratno). Razvila se je v album poln kontrastov, svetlih in temačnih delov, z enormno močnimi akordi, krhkostjo in nežnostjo; vse to se je zlilo v perfektno celoto. The Who so se vrnili na vrh. In ko so Tommyja ponesli na turnejo po Evropi in Ameriki, so bili preprosto neustavljivi.

In zdaj, 50 let kasneje, me Tommy še vedno navdušuje. Že sama misel, da so ga ustvarili štirje mladeniči v svojih zgodnjih dvajsetih, me dodatno preseneča. Ampak taka je bila Britanska rockovska scena poznih šestdesetih. In slogan »takih ne delajo več« ob omembi Tommyja seveda velja.

Več o albumu Tommy in njegovih mutacijah v knjigi “Zgodba o zbirateljstvu THE WHO” Romeo Štrakl, Založba Frontier, 2009