Piše: Samo Kavčič

 

Dandanes mnoge delujoče iniciative izvornih ljudskih gibanj (angl. grassroots) civilne družbe pričajo, da se ljudstvo lahko samoorganizira na osnovi skupin znotraj in navzven povezanih z neposrednimi stiki. Lahko si torej zamislimo situacijo oziroma institucionalno spremembo, ki bi spodbudila ljudstvo, da bi se na podoben način organiziralo v skupine povezane z neposrednimi stiki. Britanski psiholog, filozof in antropolog Robin Dunbar je ugotovil, da obstaja teoretična kognitivna meja stabilnih socialnih razmerij posameznika, poznana tudi kot dunbarjevo število. To število je po Dunbarju 150. Mnoge kasnejše raziskave so potrdile to postavljeno tezo. Morda proti pričakovanjem, a novi socialni mediji tega niso prav nič spremenili. Raziskave stikov po novih socialnih medijih, na primer , potrjujejo, da ogromna večina uporabnikov vzdržuje med 100 do 200 stabilnih razmerij.

Verjamem, da v tej luči in v skladu s slovensko tradicijo neka nova oblika zadrug lahko postane naslednica izvorne ljudske samoorganizacije, ki se je začela s čitalniškim in še bolj s tabornim gibanjem na Slovenskem v začetku druge polovice 19. stoletja. Ti dve gibanji sta na povsem miroljuben način mobilizirali slovenski narod za dolgo pot v samostojnost. Praksa ljudske samoorganizacije se je v najboljši maniri nadaljevala kot uspešno zadružno gibanje, ki se je začelo proti koncu 19. stoletja in razmahnilo v prvi polovici 20. stoletja.  Malo pred začetkom II.svetovne vojne, leta 1937, je bilo v Sloveniji (Dravski banovini) 1700 delujočih zadrug. Žal je bila povojna jugoslovanska komunistična oblast naklonjena zadrugam samo na papirju. V resnici se je smrtno bala samoorganizacije in je pravo ljudsko zadružništvo uničila. Naj na tem mestu omenim, da je bila naša prva svetovna blagovna znamka Elan najprej ustanovljena kot zadruga na pobudo in z vso energijo legendarnega Rudija Finžgarja s stroji mizarske delavnice njegovega očeta ter ob pomoči nekaj sorodnikov in prijateljev. Zaradi uspešne rasti je bila ta zadruga že kmalu po nastanku z ultimatom oblasti spremenjena v običajno socialistično podjetje.

Zamislimo si torej sledečo institucionalno spremembo. Alternativna volilna enota, imenujem jo civilna zadruga (krajše CZ), mora ob ustanovitvi obsegati najmanj 150 in največ 200 ljudi, ki morajo med sabo izvoliti vodjo. Kasneje, v delovanju, se število članov lahko postopno zmanjša zaradi izstopov, vendar ne pod 100. Če število članstva pade pod 100, se civilna zadruga likvidira. Vsak posameznik je hkrati lahko član samo ene civilne zadruge (obstaja izjema, ki jo opišem v nadaljevanju). Civilne zadruge lahko z večino kadarkoli zamenjajo vodjo. Ljudje imamo pravico, da se sami organiziramo v civilne zadruge. Civilne zadruge morajo vsaj z večino ali še z večjim kvorumom potrditi članstvo vseh in imeti tudi pravico, da kogarkoli z večino ali še z večjim kvorumom tudi izločijo. Vsak posameznik se svobodno odloča o pristopu ali o izstopu iz civilne zadruge. Naj na tem mestu zapišem, da dunbarjevo število nikakor ne implicira, da je možno razdeliti volilno telo na enote po vsaj 100 ljudi, ki se medsebojno v naprej poznajo. V praksi to zagotovo ni možno, a verjamem, da bi se preko skupnih znancev take skupine lahko formirale iz ljudi, ki so si blizu bodisi po svetovnem nazoru, bivališču, etnični pripadnosti, hobiju ipd. Potem ko bi se civilne zadruge formirale, bi v nadaljevanju člane združevala skupne aktivnosti. Meja 200 članov bi zagotavljala, da člani lahko vzdržujejo vzajemne direktne stike. V pravnem smislu bi  bila civilna zadruga posebne vrste organizacija, sicer podobna a verjetno drugačna od preteklih in sedanjih zadrug. Zapisana naj bi bila v posebnem registru. Tudi članstvo bi bilo registrirano. Civilna zadruga naj bi imela imela tekoči račun in odgovorno osebo za dostop. Imela naj bi statut ipd.

 

Nadaljnja organiziranost civilnih zadrug naj bi izgledala nekako takole. Vodje civilnih zadrug ali njihovi izbrani predstavniki se po svoji presoji povežejo z vodji ali izbranimi predstavniki drugih civilnih zadrug. V prvi fazi jim zakonodajalec zagotovi delež sedežev v državnem svetu, ki ustreza številu članstva v vseh civilnih zadrugah v razmerju do števila volivcev, ki so se udeležili zadnjih državnozborskih volitev. Izbrani predstavniki vseh civilnih zadrug po svoji presoji med sabo izvolijo svoje svetnike, ki zasedejo rezervirana mesta v državnem svetu. Predstavniki vseh civilnih zadrug se lahko odločijo za direktne volitve svojih svetnikov ali pa se odločijo vzpostaviti lastno piramidno strukturo in do svojih svetnikov pridejo indirektno preko geografsko ali kako drugače strukturirane hierarhične organizacije. Če bi želeli ohraniti prednosti direktne komunikacije, bi pri oblikovanju hierarhije morali vzpostaviti vsaj štiri nivoje (2.000.000 ->10.000-> 50 -> npr. 15 državnih svetnikov od 40). Imenujmo tako organizacijo zveza civilnih zadrug (krajše ZCZ). Ko bi število članstva v zvezi civilnih zadrug preseglo določen prag, na primer število volilnih upravičencev, ki zagotavlja 4 poslance, bi zakonodajalec zagotovil predstavnikom zveze civilnih zadrug še ustrezen delež sedežev v državnem zboru.

Podobno kot na državnemu nivoju se vzpostavi občinska zveza civilnih zadrug in zanjo uredi zastopanje v občinskih svetih. Pri tem nastane nekaj razlik. Načelo svobodnega formiranja civilnih zadrug preprečuje popolnoma analogno uporabo občinske zveze civilnih zadrug za osnovo lokalne oblasti. Teoretično bi se namreč na območju neke občine lahko pojavilo toliko civilnih zadrug, kolikor je občanov z volilno pravico, brez enega samega vodje civilne zadruge, ki bi bil hkrati tudi občan dotične občine. Z občinske perspektive lahko gledamo na civilne zadruge kot na domicilne in ne-domicilne. Domicilna civilna zadruga je tista, ki jo večinsko sestavljajo občani dotične občine. Ne-domicilna zadruga je tista, ki jo manjšinsko sestavljajo občani dotične občine. Svoje mesto v občinski zvezi civilnih zadrug in ustrezno zastopanje v občinskem svetu dobijo domicilne civilne zadruge in tudi tiste ne-domicilne civilne zadruge, ki presegajo določen prag domicilnega članstva, recimo, da imajo med svojim članstvom vsaj 30 občanov dotične občine. Razumljivo je, da število glasov posamezne civilne zadruge v občinski zvezi civilnih zadrug ustreza številu občanov v njenem članstvu. Ponujata se dve možnosti ureditve zastopanja v občinskih svetih za člane tistih ne-domicilnih civilnih zadrug, ki ne presegajo navedenega praga. Prva možnost je, da ti člani v občinskem svetu niso zastopani kot del občinske zveze civilnih zadrug, temveč na običajen način kot navadni občani. Druga možnost je, da se dovoli sekundarno članstvo. To pomeni, da si posameznik, ki preko svoje osnovne civilne zadruge ni zastopan v občinskem svetu, lahko izbere poleg svoje osnovne civilne zadruge tudi sekundarno članstvo v domicilni civilni zadrugi. Za tako sekundarno članstvo veljajo enake obveznosti in pravice, tako za posameznika kot za civilno zadrugo.

 

Civilne zadruge, zveza civilnih zadrug, občinske zveze civilnih zadrug in seveda njihov članstvo predstavljajo to, kar imenujem nova civilna družba. Torej, sedaj imamo ime in imamo tudi telo ali z drugimi besedami imamo opredeljeno obliko in strukturo družbe, kakršna naj bi nastala in zadovoljivo zapolnila vrzel med posameznikom in državo. Civilne zadruge, kot žariščne točke nove civilne družbe so tista forma, ki ima zmožnost preseči okvire obstoječe depresivne resničnosti. Na eni strani civilne zadruge ljudi povezujejo na osnovi direktnih stikov in se tako izognejo vplivu poglavitnih medijev, ki niso nič drugega kot propagandni aparat sodobnega neo-liberalnega kapitalizma. Na drugi strani civilne zadruge in njihove zveze posamezniku nudijo potrebno zaščito in podporno okolje tako v boju z zunanjimi nasprotniki kakršne so na primer gospodarske družbe, kot tudi v boju z lastnimi skušnjavami, na katerih ne navsezadnje temelji vsaka korupcija.

 

Na novi civilni družbi utemeljeno demokracijo si je seveda lažje zamisliti kot uresničiti. Slovenci imamo nizko stopnjo zaupanja in nismo poznani po kaki posebni zagretosti za sodelovanje. Še na volitve, kjer imamo vse postlano in pred nosom, se nam ne ljubi priti, kaj šele, da bi se množično začeli mrežiti, in to celo na dva konca. A ima slovenska država, če bi hotela spodbuditi take vrste politično participacijo, še enega aduta v rokavu, vsaj zaenkrat. Slovenska država ima še nekaj kapitalskega premoženja, s katerim pravzaprav ne ve kaj početi. Vrednost DUTB (poročilo iz leta 2016) je približno 1,4 milijarde, vrednost KAD (poročilo iz leta 2017) je približno 1 milijarda in vrednost SDH (poročilo iz leta 2017) je približno 12 milijard, skupaj 14,4 milijarde EUR. Volilnih upravičencev je bilo v Sloveniji (podatek iz leta 2015) 1.714.050. To pomeni, da ima država še za skoraj 8500 EUR premoženja na volilnega upravičenca. Zamislimo si, da bi država, zato da bi spodbudila skok civilnega socialnega kapitala, del teh sredstev (inicialno na primer 4000 EUR/osebo) namenila za donacijo. To inicialno donacijo bi prek delnic prenesla v last in upravljanje zgoraj opisanim civilnim zadrugam. Kdor se ne bi priključil nobeni civilni zadrugi, bi se za ta sredstva na nek način lahko obrisal pod nosom, saj bi za delež premoženja, ki bi mu pripadal, tako kot je v Sloveniji običajno, skrbela neka anonimna oseba brez zadovoljivih dokazov poštenosti, pripadnosti in kompetenc. Vsak pošten Slovenec je za 4000 EUR pripravljen storiti še vse kaj več kot na primer udeležiti se piknika, na katerem bi obiskovalci ustanovili svojo civilno zadrugo, lahko tudi s pivom v roki. Zakonodajalec bi predvidel na primer 7-letni moratorij, v katerem bi moralo ostati preneseno premoženje (pasiva) neodtujljivo in nerazdeljivo. Po preteku tega roka bi si člani skupine lahko premoženje razdelili, če bi to hoteli. Višina sredstev inicialne donacije bi se razdelila na dva enaka dela v primeru posameznikov, ki so z namenom lokalnega (občinskega) zastopanja člani dveh civilnih zadrug.

 

Zakaj so ravno civilne zadruge oziroma nova civilna družba v splošnem  tista oblika, ki lahko Slovence in morda tudi katerikoli drug narod reši nadlog korupcije, zablod populizma ali drsenja v novi fašizem pa si lahko preberete v moji  knjigi z naslovom Nova civilna družba in podnaslovom Brezkompromisno izkoreninjenje korupcije. Morda pa kdaj še kaj več tudi v tej kolumni.