Piše: Tanja Jerebic
V časih skupne države smo na Primorskem gledali Igre brez meja, kasneje, ko se je italijanska glasbena scena razvila do te mere, da so nastopajoči zmogli ob glasbi še kaj drugega kot momljati, govoriti ali povzročati ušesom bolečino, smo poslušali festival Sanremo, ki z bliščem in pompom nič ne zaostaja za Evrosongom.
Izbor za Pesem Evrovizije je od nekdaj priljubljen spektakel. Spremlja ga okrog 200 milijonov gledalcev po vsem svetu. V jugoslovanskih časih so naši predstavniki slavili le enkrat, hrvaška skupina Riva je leta 1989 v Švici zmagala s pesmijo Rock me.
Po osamosvojitvi smo se prvič predstavili leta 1993. S pesmijo Tih deževen dan nas je na tekmovanju zastopal 1xBand. Zaradi slabe uvrstitve so nam v naslednjem letu prepovedali tekmovati. Ista nadloga nas je doletela v začetku novega tisočletja. V zadnjih petnajstih letih se desetkrat nismo uvrstili v finalni izbor. Zaman smo iz leta v leto preračunavali, kakšna melodija bi se usedla v tuje uho. Na vse možne načine smo skušali ugajati. Naposled smo neuspeh pripisali ne-spevnosti jezika. Na Emi smo dali prednost popevkam z angleškimi besedili, da nas bodo bolje razumeli. Šli smo še dlje, naslov pesmi smo poenostavili na tri enake zloge. V svet smo pošiljali vse mogoče: ljubezen, energijo, optimizem, pesimizem, nagovarjali smo bogove, nič ni zaleglo, zmagali še nismo.
Odkar sledim tekmovanju, se med gledalci šušlja o kupovanju glasov. Menda za zmago vokal in lepa pesem ne zadostujeta, uvrstitev naj bi bila pogojena z višino sponzorskega vložka posamezne države. V klevete ne verjamem. Med dvomom in prepričanostjo obstaja konkretna razlika, slednjo moraš potrditi z dokazom …
Letos sem spremljala vse tri izbore. Prvi večer sem se odločila, da bom enkrat za spremembo žrtvovala 83 centov in prvič sodelovala pri izboru finalnega zmagovalca. Z vso pozornostjo sem zavzela držo aktivne državljanke.
Pri četrti pesmi sem bila trdno odločena, da bom glasovala za Poljakinje, fenomenalno so odpele, četudi jih nisem prav veliko razumela.
Madžarski pevec je nastopil sedmi po vrsti z lepo pesmijo in dobro izvedbo. Ker je romskega rodu, je prebudil moje nezadovoljstvo nad naraščajočim fašizmom v Evropi in glasba je pridobila politično konotacijo. Če je pa tako, sem si rekla, moram podpreti pozitivne vibracije vzhodnih sosedov.
Zadnji je v prvem polfinalnem večeru nastopil predstavnik San Marina. Glede na predhodne sotekmovalce se ni uvrščal v isti kontekst. Opažen ni bil zaradi kvalitete, temveč zaradi ležerne mediteranske lahkotnosti. Po šestnajstih skladbah je človek utrujen in ima vsega vrh glave …
Na moje presenečenje se v finalni izbor nista uvrstili niti Poljska niti Madžarska, izgubila sem oba favorita. Kot alternativno možnost sem iz prvega večera ohranila pesem predstavnika San Marina, vendar sem jo že naslednji dan izločila. Na spletu sem poiskala besedilo, da si v miru preberem, o čem sploh prepeva. Seveda tako bedastega teksta s seksistično tematiko ne morem podpreti …