Evrovizijski golaž 2/4

Piše: Tanja Jerebic

V drugem predizboru izven tekmovalnega programa je nastopila priljubljena izraelska skupina The Shalva Band s pesmijo A Million Dreams. Sestavlja jo osem nadarjenih glasbenikov s posebnimi potrebami. Klaviaturist je diplomant glasbene kompozicije, ima delno slepoto, pevki sta popolnoma slepi, dva člana imata Downov sindrom, preostali Wilsonovo bolezen.

Skupina je nastala v sklopu nacionalnega rehabilitacijskega centra Shalva, ki nudi terapije osebam s posebnimi potrebami, invalidom, poškodovancem po nesrečah itd. Center obenem promovira socialno vključenost, izvaja delavnice za boljšo zaposljivost, borijo se proti predsodkom, stigmatizaciji in zavračanju drugačnosti med izraelsko populacijo. Za primerjavo naj omenim, da se pri nas s sorodno dejavnostjo ukvarjajo na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani.

Talente so pri članih ansambla odkrili naključno med glasbeno rehabilitacijo. Sestavili so skupino, bivšega vojaka, ki je bil po hudi poškodbi na bojišču tudi sam udeleženec programa pred leti, so postavili za menedžerja. Namesto da bi bile osebe večno brezposelne, so celotno ekipo redno zaposlili kot profesionalne glasbenike v Shalva centu, živijo polno življenje, občinstvo jih je sprejelo … Izraelci so na njih upravičeno ponosni, ko so nastopili na Evrosongu, je dvorana kar završala, med vsemi izvajalci so poželi najburnejši aplavz, navdušili so ves svet.

Note, Fotomontaža: Tanja Jerebic
Note, Fotomontaža: Tanja Jerebic

Tako rešuje probleme judovsko ljudstvo. Poglejmo, kako jih rešujemo pri nas, v čem se razlikujemo od njih, zakaj oni zmorejo držati skupaj, ustvarjati umetnost in znanost celo v kratkih intervalih miru med terorističnimi in bombnimi napadi, medtem ko sta pri nas omenjeni področji obrobni dejavnosti?

Čeprav je delovalo mesto med Evrosongom spokojno, so dva meseca pred prireditvijo palestinski skrajneži v predmestju Tel Aviva odvrgli bombo na civilno hišo in jo zravnali do tal. Novička je bila bežno objavljena na enem od spletnih portalov.
V Sloveniji smo izključujoča in visoko koruptivna družba; ne zmoremo poskrbeti za ljudi s posebnimi potrebami, inteligentnim nadarjenim posameznikom oviramo pot na vsakem koraku, nimamo denarja ne za umetnost ne za znanost, delavci so strošek, šole so z vsakim letom bolj zanič, da se je čim težje zaposliti, več ljudi je iz družbe izključenih kot vključenih … Izrael in Slovenija sta približno podobno razviti deželi, kako je možno, da ni pri nas skoraj nobena dejavnost več profitna? Zakaj ne vlagamo v človeka?

V Sloveniji se zaposlovanje in usposabljanje invalidov vrši v invalidskih podjetjih, ki istočasno izvajajo delavnice za dolgotrajno brezposelne. Na Zavodu za zaposlovanje sklepajo, da so izobražene osebe po dolgotrajni izključenosti s trga delovne sile mentalno-psihični invalidi, zato je stopnja zahtevnosti temu prilagojena … Programi se financirajo z državnimi subvencijami in z evropskim denarjem, namenjene so izključno črpanju sredstev v korist izvajalca. Neusposobljeni kader izberejo po vezah, nikomur niti na misel ne pade, da bi pri udeležencih iskali kakšno nadarjenost, saj se še sami nahajajo v sivi coni povprečja.

Izraelci rešujejo težave z nasprotne smeri, pri ljudeh spodbujajo tiste talente, ki jih imajo in pri tem spreminjajo družbo, da jih sprejme takšne, kot so. Na drugi strani skušamo Slovenci ljudi stlačiti v povprečje, da jih skupnost ne bo izpljunila zaradi drugačnosti; privzgojiti jim tiste talente, ki jih nimajo ali jih ne veselijo in potlačiti tiste, ki jih imajo, da ne bodo štrleli iz črede. Verjamem, da obstajajo tudi dobre prakse, vendar zamrejo, ker jih ljudje ne podprejo.

Kdor hoče uspeti v čemerkoli, potrebuje podporo ožje in širše skupnosti. Narod je treba vzgojiti tako, da ne dela škode sam sebi … To bi znala biti ključna razlika med nami in njimi. Če znanstvenikov ne financiramo, so z njimi le stroški šolanja, sadove oberejo drugi, saj morajo s trebuhom za kruhom. Če knjig ne kupujemo, pisatelji od svojega dela ne morejo preživeti. Če so koncertne dvorane prazne, skupine životarijo ali propadejo, če slik ne kupujemo, se ne da živeti od slikarstva …

Najodmevnejši primer slovenske nepovezanosti, zdraharstva, komolčarstva in zavisti je program otroške srčne kirurgije, ki je hkrati nacionalni vzorec obnašanja na vseh področjih. Najprej so k sodelovanju povabili enega vidnejših svetovnih strokovnjakov, izraelskega kirurga, ki je sedem let reševal življenja malih borcev, vsi so preživeli. Zatem se je zapletlo s previsokim honorarjem in licenco … Edini slovenski kirurg, ki ga je izšolal, je dal odpoved, ko so mu hoteli naprtiti odgovornost za smrt deklice, ki je bila prepozno napotena na operacijo. Zatem smo poklicali na pomoč raje ameriškega kirurga slovenskega rodu, ki je po številnih nesoglasjih obupal. Ker v takih pogojih ne more delati, je dal odpoved.

Program otroške srčne kirurgije so ukinili, umirali bodo pa slovenski otroci, včasih zmanjka časa za zdravljenje v tujini. Toliko o naši složnosti.

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.