Glasba je zmeraj tu

ko ne najdem

izhoda iz tolmuna

iz brezbesedja

iz globine

ki požira

in požira

in požira

…

Zaprta okna

ne zmorejo prenašati

visokih tonov

steklo se razpoči

in melodija izzveni

Moje telo je

polno globokih tonov

polno temnih barv

Blues je doma med

vrvmi žil in črevesja

Jok je neslišen

in tišina je glasna

kot neurje

kot lom stekla

ki zveni v globini tolmuna

in dolbe

in si ne upa zlomiti besede

in je brezbesedje

zadrto v gordijski vozel

in so moje besede

le moje misli

in moj pogub

Zlahka ne gre

Vse barve so zasedene

Le tista ki ne odmeva

ki nima moči poleteti

se smehljati

se razprostreti čez obrežje

in zapeti

Le tista

temna

ki požira

vse

in molči

in dolbe

in zapira okna

Le tista

ki zveni globoko v meni

je izbira

je blues