Piše: Matej Krajnc

Foto: Lenka Krajnc

Sir Tom Jones se je pri nas ustavil prvič v svoji dolgoletni karieri, ki ga je popeljala od valižanskih klubov do največjih svetovnih koncertnih odrov. V zadnjih letih je divjo odrsko prezenco zamenjala dostojanstvena odrska prezenca; sir Tom Jones je prišel od korenin do Vegasa in nazaj h koreninam. Zrelosti, ki jo je pri tem pokazal, je sposoben malokdo njegove veličine – Elvis, njegov prijatelj in kolega, je denimo ni zmogel. Ostal je zabavljač, sir Tom pa je umetnost svojega glasu “pripeljal domov”, kot bi rekli na jugu ZDA: ne trudi se, da bi bil relevanten; enostavno je relevanten in ima povedati marsikaj. In tudi izvrsten bend ima, ki to podpre s presežnim igranjem.

Svoj ljubljanski nastop je, kot to zadnja leta počne, začel z izvedbo Burning Hell Johna Leeja Hookerja. Ena najbolj spoštovanih in izvedbeno srhljivih Hookerjevih pesmi v rokah (glásu) Toma Jonesa eksplodira v Knjigo modrosti, ki jo je takoj nadgradil še z izvedbo gospela Run On (God Almighty’s Gonna Cut You Down), pri čemer se je spomnil že omenjenega Kralja rokenrola in noči, prečutih ob petju nabožnih pesmi in himn. Po izvedbi pesmi Randyja Newmana Mama Told Me Not To Come se je spet vrnil k albumu Praise & Blame, s katerim je leta 2010 začel načrtno obnavljati zapuščino glasbe, ki ga je navdihnila, da je sploh začel peti, in zapel presunljiv gospel Did Trouble Me Susan Werner. Bend je ves čas skrbel za intenzivno, bolj ali manj bluesovsko-rockersko podlago, ki je služila kot sopotnica njegovemu glasu, nikoli ga ni skušala prevpiti, je pa ob pravem času pokazala zobe in ni popustila vse do konca koncerta. Po Did Trouble Me in tradicionalni temi Raise A Ruckus, ki je včasih služila tudi kot podlaga za radijsko oddajo Louisiana Hayride, kjer je v svojih rosnih profesionalnih letih nastopal Elvis, se je začel sklop sprehoda skozi uspešnice, zaradi katerih je bržčas prišla sira Toma poslušat večina ljudi. Pesmi, ki so danes vrojene v našo zavest, zadnja leta na nastopih zaživijo malce drugače, ne kot kopije studijskih posnetkov, pač pa kot na novo rojene pesmi, pomemben del Jonesove zapuščine, ki so ga pravzaprav naredile v velikana popularne glasbe, zdaj pa se sprehajajo med bluesom in latino ritmi, posebej pa je treba omeniti, da kljub popularnim oblekam niti v izvirnikih ni šlo za kake omledne šlagerje, pač pa za bodisi morilske balade/balade obsojencev, zapakirane v priljudne aranžmaje (Green Green Grass Of Home, Delilah), ali pa za power pop izpovedi/satirične zabavljice (I’ll Never Fall In Love Again, What’s New Pussycat), ki so, kot velja v primeru Pussycat, naslavljale satirične filme. Med izbor uspešnic, med njimi je bila seveda tudi proslula Sexbomb, je Tom Jones posejal nekatere dobro umerjene riteminbluesovske, soulovske in rokenrolovske izvedbe, med njimi pesem Blind Willieja Johnsona Soul Of A Man, kot bi hotel znova poudariti, da so to pesmi, v katerih se počuti res doma in da začetek koncerta ni bil le nekakšen temačnejši uvod v “best of”, ob tej pa še Cry To Me Solomona Burka, Take My Love Little Willieja Johna, ki ga morda poznate po izvirni izvedbi pesmi Fever, in Break Up Charlieja Richa, ki jo je svojčas, v svojem zgodnjem obdobju pri založbi Sun Records, proslavil Jerry Lee Lewis. Ko je sir Tom odpel še svojo prvo veliko angleško uspešnico It’s Not Unusual (pozneje je uspeh ponovil tudi v ZDA) in izvedel veličastno različico Tower Of Song Leonarda Cohena, v izvirniku samoironične, v Jonesovi različici pa spoštljive, ponižne in gromovne pesmi o poklicu ter usodi pevcev, bardov in poetov (posnel jo je za album Spirit In The Room l. 2012, Cohen pa leta 1988 za ploščo I’m Your Man), je sledila še ena izvedba pesmi Randyja Newmana, tokrat You Can Leave Your Hat On (Full Monty), nakar se je uradni del koncerta zaključil z rockersko naravnanima izvedbama pesmi If I Only Knew zasedbe Rise Robots Rise (pesem je posnel za nekolikanj v elektro-pop-rock s primesmi funka naravnan album Lead And How To Swing It leta 1994) in I Wish You Would Billyja Boya Arnolda z zadnjega studijskega albuma Long Lost Suitcase (2015). Bend se je v tej pesmi resnično do konca razživel, dva solo kitarista sta izmenjevala energične “koruse”, kot bi temu rekli v jazzu, medtem pa je sir Tom odšel z odra in glasba je postopoma potihnila.

Vrnil se je z izvedbo Armstrongove What A Wonderful World, se poklonil Prinčevemu spominu z izvedbo Kiss (ki je Jonesovo kariero leta 1988 postavila nazaj na zemljevid po letih prepevanja country glasbe in popa različnih kvalitet) in se dokončno poslovil s pesmijo Rosette Tharpe Strange Things. Prva in zadnja pesem sta tvorili pravzaprav nekakšen koncept, bookend koncerta, Toma Jonesa sta namreč prikazali tudi v angažirani luči, kar je sam potrdil z izjavo, da se ta hip “na svetu dogaja veliko šita” in se ob tem nasmehnil, češ, pa sem se spozabil. Ni se spozabil, dobro je vedel, zakaj je to izustil: četudi velik pop zvezdnik in človek, ki se ponavadi ni javno politično izrekal, Tom Jones ni bil nikoli konzervativec, v svoji glasbi pa zadnja leta išče tudi angažirane plati svojih korenin. Najbolj učinkovito jih je lahko našel prav v gospelu, v spiritualih, protestni pesmi afroameriških sužnjev, ki je nato živela naprej v nabožnem in posvetnem bluesu. Sister Rosetta Tharpe je morda najboljši primer za to, pa tudi John Lee Hooker ni slab, zlasti ko gre za t. i. “grešni blues”.

Po predstavitvi benda in zaključnem pozdravu je bilo koncerta konec. Tom Jones potuje naprej po Evropi, zatrdil pa je tudi, da se njegova popotovanja še ne bodo tako kmalu končala. Človeku, ki ga je Elvis imel za edino resno konkurenco (pa to seveda ne drži, ker je sir Tom tehnično in tudi sicer precej boljši in, če le hoče, emocionalno intenzivnejši pevec), glas v vseh teh letih ni prav nič opešal, naučil se ga je uporabljati še bolj učinkovito, in če mu bo zdravje služilo (naslednje leto bo dopolnil 80 let), slavec še ne bo utihnil. Držimo pesti!