Sprašuješ me,
kaj je ta moja kontinuirana destruktivnost?

Je brezbožna, pohotna želja,
ki je sestavljena
iz vsega razbitega in ponovno najdenega.

Je potreba po opojnosti skoraj mogočega,
vrenje pomotoma dotikajočega,
pretok nesmiselno valujočega,
mirnost sprevrženo ljubečega,

Je vprašanje konstantnega tlenja,
dno svežega in hladnega stika,
ponos intenzivne norosti,
brezup idealiziranega hrepenenja.

Brez sladke, brezkončne dekadence
ni hotenja
po ničemer.