Piše: Matej Krajnc

V Ljubljani sem tik pred odhodom nabavil poceni 486. Ko sem se izselil, sem ga pustil v Celju, potem pa ga privlekel v Maribor, češ, zaenkrat še ne bomo zapravljali. A ni trajalo dolgo – 486 sem postavil v kot in tuhtal, komu bi ga prodal. V oglasnik se mi ni dalo dajat oglasov, čeprav se mi je, ko se mi je to kdaj zljubilo, ponavadi splačalo. Če se prav spomnim, je tisti gepl za silno malo denarja kupil nek sosed s Pekrske. Za sina, da bo špilal igrice. Ne vem, kako je bil sin zadovoljen, ker so nove igrice že skoraj vse zahtevale pentium, a to ni bil moj problem. Ne vem, kje sta dobila monitor, a tudi to ni bil moj problem. Bil sem prijazen, vse lepo razložil in potem sta šla s širokim nasmehom. Biznis je uredila gospa, ki je povedala, da Dušan išče računalnik za sina Mikija. Dušan in Miki, totega sn jaz pazila! in je bilo vse dogovorjeno. Prihranila mi je precej živcev in časa, zato je dobila deset dek kave. Rekla je, da mi ne bi bilo treba kupovat, in jo tekla kuhat; ravno mi je zmanjkalo, je pridala. Računalniki in kava; če bi bil podjetnik, bi se zmenil za skupen marketing – vsak kupec novega računalnika dobi paket poljubne kave. Vsak, ki kupi več kot dvajset dek katerikoli kave, dobi miško. In tako naprej. Sam kave nisem nikoli pil, čudak pač, ni mi do vonja in okusa, v želodcu mi ne stori dobro, zato sem moral miško kupiti. Kupil sem jo z denarjem od prodanega računalnika, ostalo pa mi je še nekaj drobiža in z njim sem potem nekaj časa kupoval Stop in Milko, ki sem jo takrat še užival v večjih količinah. Poznalo se mi je na obrazu, če verjamete. Če ne verjamete, pa lahko rečemo, da sem imel pač slabo kožo.

»Mladi gospod …«
Mladi? Imel sem jih že 22!
»Mladi gospod, tole je kar precej drago …«
»Vem, sestavil sem najboljšo konfiguracijo, zdaj si to lahko privoščim, ko imam redne prihodke …«
»Mladi gospod …«
»Manj kot pentiuma ne morem vzet, saj to vam je menda jasno …«
»Na to se ne spoznam, vem samo, da bo naša banka tole hudi…«
»Smem vprašat, v čem je težava?«
»Ne moremo vam odobrit …«
»Ampak če pa imam redne prihodke!«
»Že!«
»No?«
»Po zakonu morate od prihodkov obdržati toliko in toliko za preživetvene stroške, od ostalega pa …«
»Ja?«
»Študent ste, pravite …«
»Ja.«
»Torej redne službe nimate!«
»Ne, ampak …«
»Družinske pokojnine tudi ne boste imeli na vekomaj!«
»Ne, ampak …«
»Koliko ste stari?«
»22!«
»In do kdaj imate družinsko pokojnino? Verjetno ne do upokojitve!«
»Do šestindvajsetega!«
»Do takrat po naših pravilnikih ne boste odplačali tegale … pentiuma …«
»Kako da ne?«
»Saj sem vam povedal! Pojdite v trgovino in povejte, da so v banki sicer razumevajoči, ampak da iz tega ne bo nič!«
Morda bi se lahko odpovedal najhitrejšemu pogonu za cedeje, sem tuhtal. Malce manjši disk me tudi ne bi ubil …
»Kaj zdaj razmišljate? Preračunavate?«
»Tuhtam: morda bi se lahko odpovedal najhitrejšemu pogonu za cedeje, malce manjši disk me tudi ne bi ubil …«
»No, pretuhtajte to v trgovini, pa se oglasite! Tole je pa prehudo, tudi če bi bil vaš oče, vam ne bi mogel zrihtat financiranja tele ponudbe!«
Damn!
»Če bi bil vaš oče, bi vam ga kupil, takole pa …«
Pa sem že sanjaril o …
Nič, če rečejo ne, je pač ne. Moram imet za sproti, pa za kake plate, menda ob tako ugodnih stroških prebivališča ne bom zdaj reven!

»Če rečejo ne« me poprej še nikoli ni ustavilo. Nekako sem vedno steral svoje. Tokrat pa ne, ker so bila pravila igre jasna; moral sem nazaj v trgovino zmanjšat nekatere prioritete. Računalnik je bil kljub temu nekajkrat boljši od prejšnjih in s kompromisom sem bil nekako kar zadovoljen, sploh ko je gospod bankir pritisnil tisti žig. Uredil sem si dostavo in gospa je potem kar gledala; če bom imel to v sobi in če ropota, jo je zanimalo. Ne ropota, samo malce puha, sem odgovoril. Zabičala je, da njena psička ne sme plezat po tej stvari. Je ni niti zanimalo, vsaj sprva ne, ko sem na disk nalagal to ali ono stvar, potrebno za delo. Word sem imel licenčen, Windows tudi; včasih proizvajalci teh reči še niso prednastavljali. Windowse bi imeli že gor? – Hahahahahahaha! V gimnaziji sem bil naročen na vse žive revije: Monitor z informativno-duhovitimi Mazzinijevimi članki, Win.ini, ki je izhajal v Mariboru, Svet kompjutera sva imela oba z bratrancem že iz osemdesetih … Win.ini je imel priloženo tudi disketo s preizkusnimi programi, velik floppy, ki ga je poštar rad prepogibal in potem je bila disketa fuč, naročnino pa mi je plačevala mamina teta, češ, če ga veselijo računalniki … Mogoče bo pa kdaj prišlo prav. Monitor je bil za mojo gimnazijsko generacijo kot Alan Ford, Marti Misterija in Dylan Dog; o vsaki novi številki se je na široko debatiralo pred poukom, med njim in po njem, seveda v posvečenih krogih treh ali štirih, ki bi tudi sami izdajali tako revijo, če bi angelci imeli zobe.

*

Med selitvami, vpisi in drugimi sprotnimi rečmi je izšla knjižica Trenutki življenja, po petih letih moja prva pesniška zbirka, ki je po dolgih porodnih krčih končno prišla na svet pozno poleti 1997. Uradni izdajatelj je bila celjska Zveza kulturnih organizacij, denar za izdajo pa je zbral žalski podjetnik Rado Krušič, ki mu je bila všeč moja poezija. Izvod sem poslal Janezu Menartu, s katerim sva takrat že korespondirala, pa mi je tudi odgovoril in se zahvalil, a v tistem obdobju ni bil posebej zdrav in mi je svoje zvečine odobravajoče mnenje o knjigi povedal kako leto ali poldrugo leto pozneje iz oči v oči. Takrat sem imel že novo zbirko Razpoloženja, nad katero pa ni bil tako navdušen, čeprav sem se pri ureditvi precej zgledoval po njegovih Časopisnih stihih. A povedal je, na svoj neposreden in iskren način, da so tudi v tej nekatere dobre pesmi, zlasti me je spodbujal k pisanju epigramov, ki so takrat pri nas bili že bolj ali manj izumrla forma duhovitega družbenega angažmaja. V Razpoloženja sem jih nasejal kar precej, in nekateri so v določenih krogih ostali. Ravnatelj celjske Prve, »Kajuhove« gimnazije, sicer moj gimnazijski literarni mentor in bivši razrednik, še vedno citira mojo epigramsko parafrazo Prešerna iz te zbirke: »Ko brez miru okrog divjam, / prijatli vprašajo me, kam. / No, tole dajem jim na znanje: / na Zavod za zaposlovanje.«, kar je dober znak, da je nekaj tega preživelo. Nekateri drugi moji »sledilci« iz tistega časa pa so se fiksirali na dve drugi pesmi: sonet Frustrirani poet, kjer sem prvič zapisal besedo »fuk«, na kar je eden od njih reagiral: »Končno!«, in satirično zabavljico Moja mala Ukrajinka, ki bi dandanes bržčas zvenela skrajno politično nekorektno, takrat pa je bila nadvse aktualna, saj je izhajala iz nekaterih resničnih pripetljajev; v njej sem se satirično dotaknil izkoriščanja ukrajinskih deklet, ki so množično prihajala v naše kraje (in tudi drugam), a to je seveda druga zgodba. Moja satira je morda res zvenela nekolikanj preveč na prvo žogo, a napisana je bila iz čiste empatije. Nekaj let pozneje je bila del razstave Celjski pesniki 90-ih v osrednji celjski knjižnici, a takrat je bila že bolj »joke« kot karkoli drugega. Moji celjski sosedje, s katerimi sem odraščal, bi svojčas vedeli povedat, da je to moje najboljše delo ob pesmi Bangladeš, pesmi, ki sem jo napisal nekje 1992 ali 1993 o blokovski skupnosti v naselju, kjer smo živeli. Spet precej poskočno in empatično, a vidi se, da sem vmes odrasel.

Pet let, kolikor jih je minilo med izidom prejšnje zbirke Stopinje zadnjih let (1993 z letnico 1992) in Trenutki življenja, je še vedno moje najdaljše obdobje med zbirkama. Zato se prav dobro vidi razkorak v načinu pisanja med pesmimi, ki so nastajale za Trenutke in tistimi za Razpoloženja, ki so z letnico 1998 izšla v začetku leta 1999. Zgodil se je ljubljanski faks in nato mariborski. Trenutke sem z velikim veseljem poklonil mariborski gospodinji na Pekrski; rekla je hvala, bo prelistala, nekaj dni zatem pa je rekla, da je knjigo dala hčerki, ki rada bere poezijo. Lepo, sem pomislil, in bil sem zadovoljen. Tudi leksika pesmi se je spremenila; že Trenutki so s svojim zaključnim delom, kjer sem prvič zapisal, da zdaj vsi pišejo o »kurcih, jajcih in še o čem«, nakazali štimungo Razpoloženj, a potem je satirična štimunga postala osrednja štimunga mojih pesmi in to ostala vse do danes. Doma so me odpisali, češ da ne znam več pisat lepih pesmi in da je »to vsje zan drjek«, ampak na filozofsko vprašanje: kaj je to lepo? nisem dobil odgovora. Enostavno minilo me je do pisanja o lepotah Savinjske in podobnih rečeh, čeprav sem v Razpoloženjih čisto na koncu še nagovarjal boga v bolj klasičnem smislu, in Menart je pravilno pokritiziral, da sem zbirko končal na »bolj šepavem tonu«. A dokler si mlad in povrhu še naiven, je težko razmišljati o silnem, nepremagljivem razkoraku med osebnimi verskimi prepričanji in inštitucijo, ki je, kot se ponavadi dogaja v politiki, katere del je tudi vsaka organizirana religija, čeravno uradno »ločena od države«, kot varuhinja morale in etike seveda bolj slaba šala. Čeprav sem vse to načeloma že vedel in se vse bolj odmikal od »malih bogov«, teh ali onih, sem zrelonazorske tektonske premike še nekako odrival na rob, sploh pa za verska in politična vprašanja takrat ni bilo časa, takrat so že umirali ljudje, ki so mi bili blizu: mamina teta, družinski prijatelj celjski opat in prelat, ki je dobrohotno toleriral moje dvome in mi na vprašanja: Fric, če je Kristus rekel, naj bogati in pač vsi razdelijo, kar imajo, in grejo za njim, zakaj si potem ti oblečen v drage plašče in voziš audija, odgovarjal z nasmeškom in duhovitimi pripombami: za fička sem prevelik in Kristus to ve, sicer me pa med mašo še v plašču zebe, kaj bi šele bilo, če bi bil samo ovit v tanko tkanino kot Kristus! Podobno duhovito je odgovoril drug družinski prijatelj, dvometrski profesor matematike Veliki Lojzek, ko sem ga vprašal, kako se stlači v tisto svojo škatlo. Najprej dam noter noge, potem pa glavo, je rekel. Če glava ne gre not, jo pustim v garaži. Oba sta umrla v istem letu, 1997, in obe smrti sta zaradi drugih prelomnih dogodkov šli skoraj docela mimo mene. Sedel sem na predavanjih, vsaj tisto leto še, vsaj na nekaterih. Bil sem germanist, sem si prigovarjal.