Skalna pečina na grebenu griča z imenom Kalvarija, ki na severni strani omejuje mesto Maribor, je s svojo cerkvico sv. Barbare zagotovo najznačilnejši simbol mesta. Pravzaprav me čudi, da na vrhu te pečine ni bil postavljen grad, ampak so ga postavili na sosednji grič z imenom Piramida. Če bi arheologi zasadili svoje žličke v ploščad nad pečino, bi zagotovo našli veliko zanimivega, saj je bilo to prizorišče že v času pred postavitvijo cerkvice nedvomno posvečen prostor.

 

Iz svojih šolskih dni v 60. letih se spomnim, da so iz pečine že rasla drevesa in grmi, do lani pa jih je bilo res že toliko, da je bila pečina že povsem skrita. Korenine dreves in grmov, ki so se razraščale v razpoke v kamnu, so delale ogromno škodo, saj so zelo pospešile razpad kamnine.

Sredi lanskega poletja so pečino nad Mariborom očistili uničujočega grmovja in drevja in jo utrdili ter nanjo pritrdili lovilno mrežo. S tem so jo po dolgih desetletjih zanemarjanja znova uredili in izpostavili. Od blizu je mreža sicer tujek, a pogled od spodaj iz mesta je zdaj spet brezhiben. No, skoraj brezhiben . . .

Kljub uspešni sanaciji pečine mestna oblast ni premogla toliko občutka, da bi očistili še podporni zid pod pečino, ki je popackan z napisom. Ta napis ni videti kot grafit in tudi napis in podoba na njem bolj kaže na to, da so jo ustvarili šolarji kmetijske šole, ki upravlja z vinogradom pod pečino. Če bi bil ta zid očiščen, bi ga od daleč sploh ne zaznali kot tujek, ampak bi bil videti kot del pečine. Zato bo nujno v najkrajšem času poskrbeti, da bo ta zid spet cementne barve, kakršne je tudi pečina. Zid je najbrž star več kot sto let in je bil verjetno nujen, saj je bila pod pečino najbrž zajeda, zaradi katere bi se lahko odlomili večji kosi skale in se skotalili proti mestu. Ker je odstranjevanje poslikave z zidu preprosto in poceni, res ni razloga, da se s tem odlaša.