Piše: Marija Švajncer

PET LJUBEZNI – DESETI ROMAN ZDENKA KODRIČA

Slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in publicist Zdenko Kodrič, prejemnik številnih nagrad in avtor nominiranih del, je pri Založbi Litera v Mariboru v knjižni zbirki Piramida objavil novi roman, že deseti po vrsti, z naslovom Pet ljubezni (2019). 

Novo delo bi bilo na prvi pogled mogoče označiti za zgodovinski in realistični roman, vendar je v njem veliko več, pravzaprav kar nekaj plasti, ki bralke in bralce napotujejo še k drugim zvrstem, morda k spominski prozi, biografskemu romanu, romanesknemu delu s sporočilom in poeziji v prozi. V ozadju Kodričevega pisanja je natančen, zbran in pozoren študij – pisec se je poglobil v zgodovino, religijo, obrede in aksiološke vidike judovstva. Pred seboj je imel kopico dokumentov in se temeljito seznanil z eksistencialnimi, religioznimi in gospodarskimi vidiki judovstva ter nezavidljivim položajem in strašni usodi Judov in Judinj. Avtor pravi, da so dokumenti postali fascinantni dokazi o obstoju zapostavljenih generacij. Njegovi opisi in poimenovanja so precizni, historično utemeljeni in potrjeni. Realistično pisanje o preganjanju in potovanju iz kraja v kraj se razširja v pahljačo razkrite čutnosti, neposrednih zapeljevanj, svobodne ljubezni, polaščanja, predanosti in zagrabljenja pravega trenutka za potešitev spolne sle. Pogosto se vse skupaj hitro prevesi v neizbežen konec. Ljubezen, vzburjenost, strast in izživetje na eni strani ter nasilna, nepričakovana in hitra smrt na drugi, telo, ki kar tako ugasne (pri porodu, zaradi utopitve, bolezni, posilstva ali teže življenja), so blizu skupaj in nepredvidljivi.

Ena od pomembnih možnosti za razplete v romanu je naključje. Protagonistke se odpravijo daleč v svet, vendar se jim na nevarni poti posreči, da naletijo na ljudi, ki določajo njihovo preteklost ali pa so z njimi usodno povezani. Osebe z lahkoto najdejo stik druga z drugo, čustveno in telesno zbliževanje ter uresničevanje načrtovanega poslanstva potekajo naglo in brez predsodkov. Ženske so v svojih življenjskih odločitvah in predajanju užitkom neposredne in samozavestne. Eno izmed razmerij med žensko in moškim je celo krvoskrunsko, saj sta zakonca v sorodu, polsestra in polbrat, hčerka in sin istega očeta, njuna zveza pa v okoliščinah, v kakršnih v Kairu živita, ni problematizirana. Ženska je igrivo zapeljiva, moški je neznačajen, podel in grabežljiv. Tako kot v drugih romanih tudi v tem pisatelj rad prikazuje erotiko ljubimcev v zrelih letih in razkriva spolnost v različnih odtenkih. Ljubezen, kakršna koli že je, pač potrka na vrata, zapiše Zdenko Kodrič, in doda: če so zraven še prijazne besede, je ljubezenska melodija popolna. Ženske v romanu so samozavestne, nasmejanih obrazov in odločnih korakov. Avtor vidi lepoto tudi v takih, ki so že odcvetele, in zagotavlja, da leta nimajo ničesar opraviti z njihovo privlačnostjo. V Epilogu navede, da so ženske žive, samosvoje in krvave pod kožo, ne plazijo se pred moškimi, še manj pred oblastmi, moški jih marajo in hkrati sovražijo, podcenjujejo, zatirajo in preganjajo. Moški si jemljejo pravico, da z njimi ravnajo, kot se jim pač zazdi, in uveljavljajo svojo voljo. Družbene okoliščine, vera in kultura ženske omejujejo in jim preprečujejo, da bi svobodno zaživele ter uresničile svoje hotenje in izbiro.

Ženska, ki živi v sedanjem času, meni, da je treba filmsko posneti lastno življenje, sebe v krogu tistih, ki so ob njej, svoj ego v jazu drugega in individuum v zrcalu množice. Da, posneti je treba film, toda pri tem se zgodi, da umetnost (ali želja po njej) potisne v kot pieteto in se dvigne nad njo. Žena posname ponesrečenega moža, v kader ujame njegovo razgaljeno smrt. Šele pozneje se zave, da je bilo snemanje egoistično početje. Morala bi preveriti, ali je v možu ostalo še kaj življenja, poklicati reševalce in policijo ter pomagati ponesrečencu. Pisatelj s tem nakaže ravnanje današnjega časa: ljudje menijo, da je velikokrat bolj pomembno ujeti trenutek, kakršen koli že je, tudi najbolj strašen in smrtonosen, zato da bi si ga lahko pozneje v miru ogledovali in ga kazali tudi drugim, kot pa da bi priskočili na pomoč človeku, ki se mu je primerilo nekaj nevarnega in pogubnega ali pa se je znašel v brezizhodnem položaju.

Rdeča nit Kodričevega romana je judovstvo. Avtor v individualnih zgodbah prikaže usodo Judov ter v izbranem slogu in z literarno veščino opisuje dogajanje v 15. stoletju, preganjanje Judov v Nemčiji v 20. stoletju in dogodke v 21. stoletju. Tudi sicer ima roman v prehajanju iz kraja v kraj, potovanju po zemljevidu sveta in krajih, v katerih so Judinje in Judje iskali zatočišče, v sebi nekaj univerzalnega in svetovljanskega. Iz Marpurga se je mogoče z lahkoto premakniti v Berlin, Kairo ima svoje posebnosti, pred prihodom v Budimpešto je postanek v Trstu in Piranu. Kodrič pravi, da sta se rojevala nov ideološki nazor in poostren nadzor, gibanje je potekalo po nareku mitov in samega boga. Stabilna Nemčija je znotraj svojega političnega ustroja postala nestabilna cona. Pisatelj vzklikne: »Kakšna ironija!« Jude so v Nemčiji imeli za divjad, ki nima pravice živeti s čistokrvnimi in pravovernimi Bavarci, ljudmi, ki niso zatajili boga. Ideologija se je širila med prebivalstvo, politika je začela obvladovati zasebnost. Premišljen, daljnosežen in neizprosen načrt je govoril o tem, da bi bilo treba Jude izseliti in pogubiti. Kamorkoli se bodo umaknili, predvideva avtor, njihovega duha ne bo nihče mogel izkoreniniti, okužili so evropsko kri, zato iz Evrope ne bodo odšli. Nemčija je tedaj prevzemala vodilno vlogo v Evropi, vse je bilo hladno, novo, veliko in šokantno. Ukaz »Juden raus!« je postajal vse bolj strašljiv in preteč. Zdenko Kodrič napiše naslednje: »Svet je narejen po načelih sveta in ne človeka. Svet zahteva pogrom, človek uboga. Svet želi spremembe, človek jih uresniči. Svet je vesolje, človek poleti vanj.« (str. 43) Na drugem mestu pa pomisli, da je tudi smrt vesolje, kamor pa človek ne more, ko se mu zljubi.

Simbol judovstva je svečnik menora, v katero so vgravirana imena. Avtor jo ima za drevo življenja ter simbol večnosti, modrosti in pripadnosti enemu samemu bogu. Sestavlja jo po sedem galaksij, tnal, kladiv in ognjev. Svečnik že celo večnost potuje sem in tja ter je pričevalec tega, kar se dogaja ljudem, ki jih hočejo izbrisati s površja zemlje. Faktografsko in s statistično natančnostjo je opisan Marburg, mesto, v katerem so Judje zapustili neizbrisljiv pečat. Tudi iz tega, na videz prijaznega mesta so jih izgnali, in Marpurgi so odšli na vse strani sveta: v Turčijo, Dalmacijo, Benetke, na Moravsko in Ogrsko, celo na Angleško. Judje so priimek Marpurgo dodali ob prihodu v Marpurg in se nanj sklicevali vse do svoje smrti. Kadar so jih prebivalci mest, kamor so se umaknili, hoteli izgnati, so jih le-ti začeli obkladati z lažnimi obtožbami. Med drugim so se jih hoteli znebiti zaradi dolgov, ki jim jih kot posojilodajalcem niso mogli povrniti, seveda pa niso sprejemali tudi njihove vere. Marpurgi so bili ranjeni ljudje, v svojem srcu bodo vedno nosili ime mesta Marpurg. Imena oseb, vgravirana v menoro, dokazujejo, da je mariborski rod Judov in Judinj starejši od stare trte na Lentu. »Maribora brez Judov ne bi bilo in mesto brez Judov je kot zemlja brez sonca, kot žival brez tac …« (str. 364) Da se ni razlikoval od drugih mest, je tudi Maribor preganjal ljudi. Antisemitizem ni ugasnil vse do današnjega časa.

Pisanje Zdenka Kodriča je delno kronološko, še bolj pa je freska, na kateri čas ne igra odločilne vloge, saj se je v njem mogoče svobodno premikati od stoletja do stoletja. Sedanjost je v marsičem določena s preteklostjo, spomini se zajedajo v dogodke, ki potekajo pred našimi očmi. Preskakovanje je načrtno in po svoje vznemirljivo, iz izteka in izida je mogoče razbrati razloge zanju in smisel dogajanja. Pisec ohranja izvirne izraze, s katerimi poimenuje judovske praznike, obrede, predmete, naslove poglavij v Tori, vzklike in zapovedi (na primer pesah, šaharit, roš hašani, jom kipur, šofar, fablija, micvot, mikva, mazel tov, minha, hanuka in druge), in jih ne prevaja. Navaja tudi stavke v drugih jezikih, na primer latinščini, italijanščini in nemščini.

Pisateljevi literarni liki so nenavadni in neobičajni ljudje, samosvoji in taki, ki se ne ozirajo na okolico, močne osebnosti, ki ne dovolijo, da bi kdo posegal v njihovo svobodo. Fant, v katerega se zaljubi mlada Judinja, skoraj še otrok, vendar pametna, modra in prezgodaj dozorela, je nemoralna osebnost. Vrstniki se ga zaradi zlobnega jezika bojijo, med dekleti ni priljubljen, nadene si razbojniški videz, se pretepa, spotakne mater, da s perilom v rokah zgrmi po tleh, neki deklici izpuli šop las samo zato, ker ga ni pozdravila, z nožem prebode potepuškega psa in skozenj povleče ribiško vrvico ter nanjo priveže majhno cunjo za brisanje zadnjice, pobija mačke … Zaljubljenost očitno nima ničesar opraviti z moralo, hkrati pa je tudi ljubezen določena z ideologijo in politiko. Dekletova mati predvideva, da je fant bolan, in dahne: »Nestrpnost je bolezen, hčerka moja, nasilje je bolezen, negotovost je hiba, tatinskost kamen na srcu.« (str. 329)

Posebnost v romanu so kratke napovedi dogajanja, včasih eksplicitno povezane z vsebino in kratek prikaz naslednjega poglavja, drugič samostojna govorica, ki bi jo lahko imeli celo za poezijo v prozi, saj je estetsko vabljiva in domiselna. Te kratke in zgoščene literarizirane napovedi in informacije, ki zvenijo kot verzi, so literarni biseri. Podobno velja za besede mrtvih, napisane v ležečem tisku, izpovedi, ki so namenjene umirajoči protagonistki ter se porajajo v njenih sanjah in agoniji. Kodrič je dober opazovalec in opisovalec, vidi prav vsako podrobnost, opisuje pokrajino, predmete in njihovo postavitev v prostoru, slikovit je v orisu zunanjosti ljudi, oblačil in govorice telesa. Srečavanje s smrtjo je nazorno, prikazovanje nasilja neposredno, nikakršnega olepševanja in prikrivanja ni, besede so trde in včasih vulgarne. Iz opisov vejejo smrad, trohnoba, gnus in razkrajanje. Kri je strašljiva in napoveduje konec. Včasih še truplo ne ostane nedotaknjeno, saj ga oskrunijo divje zveri. Samo pečat na prsih, ki so ga Judinji vtisnili pripadniki fanatične sekte, pri katerih se je vera spremenila v nadčloveško moč in silo brez nadzora, priča o njenem obstoju in istovetnosti. Da pa je želela živeti polnokrvno in ohranjati judovstvo, bi šlo v pozabo, če spomina nanjo ne bi ohranjala njena hči. Na menori sta zapisani imeni obeh žensk, ki sta si želeli čisto drugačno življenje, kot se je izcimilo na njuni poti, pravzaprav begu v nekaj novega, v boljše življenje, ki pa se, žal, ni moglo uresničiti. Ženska izdihne po posilstvu, saj telo in zavest ne vzdržita več. Morale bi obstajati meje, kako daleč se sme razrasti zlo, toda očitno je tako močno in naraščajoče v svoji nezaustavljivosti, da je v nevzdržni situaciji smrt edini izhod iz trpljenja.

Na zadnji platnici je zapisano (avtorja slik na platnicah sta Mark Horst in Georg M. Vischer), da je roman Pet ljubezni podoba živahnega orkestra, v katerem preproste kompozicije igrajo neobičajni inštrumenti, izmenično mu dirigirajo ženske iz znamenitih mest sveta; v orkestru prevladuje glasbilo judovska menora, ki s svojim notranjim glasom prodira v najbolj skrivne kotičke domišljije in tam pušča sporočilo: počni, kar se ti zahoče, a sprejmi posledice.

Pisatelj Zdenko Kodrič je s svojo ustvarjalno energijo in domišljijo napisal epohalno delo, ki se bo zagotovo živo dotaknilo bralk in bralcev, ljudi, ki vedo, da je sedanjost v marsičem določena s preteklostjo. Spomin na nerazumno zlo, povzročeno Judom, je treba vedno znova obujati, zato da bi z oživljeno podobo preprečevali in omejevali njegovo razraščanje v sedanjem času in prihodnosti.

Marija Švajncer