Piše: Matej Krajnc
Sony, 2019
Willie Nelson in Buddy Cannon zdaj že lep čas pišeta nova, pravzaprav najboljša in najzrelejša avtorska poglavja Williejevega opusa. Šestinosemdesetletnik vsako leto izda vsaj en album, ponavadi dva, z naborom, ki sega od lastnih pesmi do standardov. Tale nova plošča sodi v prvo kategorijo, čeravno je na njej nekaj pesmi drugih avtorjev. Willie je album že pred izidom vneto promoviral, v zadnjem času pa je vzbujal nekolikanj več pozornosti tudi zaradi odkrite podpore teksaškemu kandidatu za senat Betu O’Rourkeju; nekateri so zato pozivali k bojkotu njegovih koncertov. Kako je kdorkoli, ki je zadnjega pol stoletja in še nekaj drobiža živel na planetu Zemlja pomislil, da je Willie Nelson konzervativne narave, je že vprašanje zase; že če ošinete njegovo delovanje v okviru projekta Farm Aid, vam postane jasno, da ne more biti podpornik tistih, ki v imenu boga in “veličastne Amerike” tlačijo druge. Willie Nelson je bil vedno všečen, a nikoli všečen; niti približno ni bil “all-American boy”, ki bi se ga dalo izkoriščati v kakršnekoli sumljive politične namene in tudi, ko je svojčas snemal s Tobyjem Keithom, je to počel po svoje. V času, ko med ljudmi vse hitreje spet rastejo zidovi, svojčas z žrtvami in trudom sesuti v prah, Willie Nelson enostavno mora spregovoriti, bodisi skozi svojo kampanjo za legalizacijo marihuane, s čimer tudi marsikaj pove o svobodnjaštvu duha, bodisi z odkrito podporo kandidatu, ki med ljudi ne seje sovraštva. “Toliko pozornosti že dolgo nisem vzbudil,” je nekako zadovoljno povedal v enem od novejših intervjujev. “Upam, da ljudje poslušajo!”
Upamo, da poslušajo tudi njegov novi album, ki je izšel v petek in je potrditev vsega, za kar se zavzema: od dostojanstvenega staranja (Come On Time, Ride Me Back Home) do samoironije (It’s Hard To Be Humble, pesem je sicer izpod peresa Maca Davisa) in, kar stoji kot jedro plošče, izvedba pretresljive balade Guya Clarka (v soavtorstvu z Rogerjem Murrahom) Immigrant Eyes; podprl jo je tudi s precej nazornim videospotom. “Vsi smo imigranti,” je povedal, in ta izjava lahko marsikaj pove vsem nam; tudi med nami namreč obstajajo taki, ki jim uspeva deliti narod in ustvarjati strah pred “sovražnikom”, nedavni rezultati evropskih volitev pa so pokazali, da ti “strahovi” niso osamljeni in nedolžni pojavi; zgodovina se žal vsepovsod kaj rada ponavlja, ko zasluge zanjo prevzemajo oportunisti v plaščih, ki vihrajo po vetru. Prav zato je Williejeva izvedba Immigrant Eyes poleg pretresljivega glasbenega tudi močan, prepotreben politični statement, hkrati pa dokaz moči iskrenega, mojstrskega pisanja, kot ga je Guy Clark izkazoval skozi vso svojo kariero. Willie je na ploščo uvrstil še eno njegovo pesem, My Favorite Picture Of You, ki je takisto ena osrednjih izvedb, napisana sicer za Guyevo ženo Susanno.
Plošča je, tako pravijo glasbeni zgodovinarji, tretja v Williejevi avtorski trilogiji albumov z osrednjo temo minljivosti, ki se je začela leta 2017 s ploščo God’s Problem Child in nadaljevala lani z albumom Last Man Standing. Trojica sodi med Nelsonova najboljša avtorska dela, nekaj podobno učinkovitega in pomembnega je (z osrednjo ontološko temo seveda) ustvaril v začetku sedemdesetih pri založbi Atlantic. Ob lirični moči in preprosti učinkovitosti Nelsona in Cannona (ideje sta si baje sms-ala sem ter tja, Willie pa pravi, da najboljše ideje zadnja leta dobiva med vožnjo z avtom) lahko samo spoštljivo snamemo klobuk in upamo, da bo Willie kljub nekaterim občasnim zdravstvenim težavam nadaljeval svoj relevantni diskografski in popotniški niz. Na plošči med drugimi gostujeta sinova Lukas in Micah (It’s Hard To Be Humble), in nikar se ne smejte, ko se Willie sprašuje, kakšen svet bo mladina zapustila njemu in Keithu Richardsu. Stvari so resne, svetu ni dobro, a dokler so na njem Willieji in Keithi, mu še ne gre najslabše, to pa drži.
