Marija Švajncer – Igralca

Piše: mag. Zarja Trček

MARIJA ŠVAJNCER – IGRALCA, V SPOMIN NA GAŠPERJA TIČA

IN JERNEJA ŠUGMANA

Marija Švajncer v svoji novi pesniški zbirki z naslovom Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, delu, ki je v Knjižni zbirki Frontier z letnico 2019 izšlo pri Kulturnem centru Maribor, oživlja spomin na velika in pomembna slovenska igralca, ki sta na vrhuncu ustvarjalne moči in veliko prezgodaj odšla od nas. Tragična smrt Gašperja Tiča in ugasnitev zaradi izčrpanosti, ki je doletela Jerneja Šugmana, sta se je močno dotaknili in jo pretresli, poleg navezovanja na pokojna igralca pa v svojih pesmih izraža tudi refleksijo o igralskem poklicu. Verzi govorijo o nadarjenosti in poklicanosti, zmožnosti izbranih ljudi, da postajajo nove osebnosti in z odra spregovorijo o življenju, in notranji sili, ki jih vleče na sceno, da se morajo razdajati občinstvu. Njihova igralska dejavnost je splet zagnanosti, dvoma, treme in negotovosti pred premierami in končnega občutka zmagoslavja, ko publika navdušeno ploska in jim da vedeti, kako zelo zaželeni so v njihovih življenjih, morda zato, ker so jim podobni, po vsej verjetnosti pa ima veljavo tudi spodbuda, da jim dajo misliti. Prelevijo se v vedno nove in drugačne osebe ter z odra izrekajo besede o svetlobi in mraku našega bivanja.

Avtorica pesnikuje posredno in rahlo zadržano, včasih samo nakaže, kaj je tisto, kar se je zgodilo. V pesmih igralcev ne poimenuje in nam pusti, da razberemo in ugotovimo, o katerem od njiju govori. Oba sta bila polna energije, radoživa in zmožna vživljanja v različne vloge. Marija Švajncer obuja spomin na njuno igro na odru, televiziji in v filmu. Čeprav živi v Mariboru, je imela na Borštnikovem srečanju in gostovanjih možnost, da je videla kakovostne slovenske predstave drugih gledališč, na primer uprizoritev igre Kralj Ubu Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Spominja se, kakšen igralski čudež je storil Jernej Šugman, ko je kar lep čas sedel pri mizi in goltal ocvrtega piščanca. Vsak odrski hip je bil zapolnjen, grimase so bile nenavadne, smešne in domiselne. To zmorejo samo izbrani in veliki igralci in igralke. Oba, Tič in Šugman, sta bila takšna. Avtorica omeni tudi take, ki ne dobivajo glavnih vlog in ostajajo ob strani, neuresničeni in brez priložnosti pokazati, kaj zmorejo. Nič ni narobe, da se imajo za najboljše, saj tako tudi mora biti. O sebi dvomijo samo slabi akterji. Jernej Šugman je v radijskem intervjuju povedal, da so igralci pač posebni in drugačni, radi se kažejo in se izročajo drugim. Če jih hočejo prepričati, morajo zaupati sami sebi in verjeti vase.

Marija_Svajncer_-_Igralca
Marija Švajncer – Igralca, naslovnica pesniške zbirke, Kulturni center Maribor, Frontier 139, 2019

V zadnjem času ob sobotah in nedeljah spet ponavljajo zabavno serijo Naša mala klinika. Veso je zdaj pred nami kot mešanica veselja in žalosti, smeha in skritih solz. V zbirki je pesem tudi o njem. Pojavil se bo zabavni in pretkani Smrduči, ki se hoče polastiti klinike. Zaživel bo v komični vlogi in pesničinih verzih.

Iz obeh igralcev je sevala posebna moč, občinstvo sta z njo znala začarati. Veliki igralci zmorejo prav vse, da, toda samo na odru. Zaigrajo lahko celo smrt, ne morejo pa je ugnati v realnem življenju, saj je tam neizprosna, preži nanje in stori, da pretrga nit življenja in brezobzirno zaznamuje žalujoče. Zgodi se v samotni sobi, brezumno in absurdno, drugič smrt zavda na snegu – na dan sprostitve in počitka utrujeno in izčrpano telo omaga. Tudi razdajanje ima svoje meje. Jernej Šugman ni bil samo izvrsten igralec, temveč je bil tudi dober in plemenit človek. Obiskoval je ljudi, ki ne morejo hoditi, tolažil jih je in jim vlival upanje. Gašper Tič se je vedno odzval, kadar se je kdo znašel v težavah. Bil je tudi pisec zabavnih in duhovitih odrskih in televizijskih besedil, s katerimi je gledalce spravljal v dobro voljo in v šaljivi obliki izrekal tudi življenjske resnice. Oba sta imela rada ljudi in sta jim bila v njihovi stiski pripravljena prisluhniti. Nikoli jih nista zavračala, neprestano sta se jim razdajala. Tudi dobrota ima svoje meje. Na grobovih zdaj gorijo sveče, njunih glasov ni več mogoče slišati z odra.

In zakaj se mora zgoditi, da nekateri ljudje v hiši, v kateri naj bi pošteno in pravično sodili, oskrunijo smrt? Fotografije zadanih ran in okrvavljenega telesa kažejo pred javnostjo, igralski kolegi in kolegice ob takem pomanjkanju pietete onemijo, novinarke pa jih vprašujejo vse mogoče. Včasih ni moč nič več dodati, treba se je zagrniti v molk. Tudi odgovora na vprašanje, katera ljubezen je prava, ni smiselno iskati. Prav vsaka je prava, če je le globoka, iskrena, enakovredna in dobronamerna. O tem govori pesem:

Ocenjevalci

In potem se najdejo taki,

ki ocenjujejo izbiro.

Postavijo se v vlogo kritikov,

govorijo,

kot da samo oni vedo,

katero življenje je pravšnje.

Prepričani so,

da znajo pokazati na primerno ljubezen.

Vse, ki se ne ujemajo z njihovim potenjem,

je treba v kali zatreti.

Izrekajo grde besede,

preklinjajo in blatijo,

saj so na spletu

in nihče ne ve,

kako se pišejo.

V roke vzamejo pravico,

obsojajo, skrunijo in blebetajo.

Niti smrt jih ne zaustavi.

Pa saj bo tudi ponje prišla matilda

in v srečanju z njo

bodo zadnji hip,

tik pred poslednjim izdihom,

spoznali,

da jih pravzaprav nihče ni ljubil,

ne on in ne ona,

še mačka se je obrnila proč

in ni hotela več presti.

Omama lahko umaže ljubezen in zamegli razum. Nihče ni slišal igralčevih krikov, ko je tako zapuščen ugašal, fant, ki še sam ni vedel, kaj je pravzaprav storil, pa jih ni hotel slišati. Prav on je v lokalu na prtiček napisal pesem, preproste verze, s katerimi je slavil in občudoval igralca. Zakaj ga stihi niso zaustavili? Nekaj neznanega in strašnega se je dogajalo v njem. Ljubezen in sovraštvo ter občudovanje in zavist so blizu skupaj, pogosto vse preveč.

Pesmi Marije Švajncer so neke vrste hvalnica igralskega poklica, sočasno so v njih žalost, žalovanje ter pretresenost in nemoč pred obličjem smrti. Poglavitno je, da subtilne pesmi, napisane v svobodni obliki, oživljajo spomin na igralca, ki sta v slovenskem gledališču zapustila globoko in neizbrisno sled. Ohranjajo živ spomin in hvaležnost za vse tisto, kar sta nam dala. Tega je bilo zelo veliko. Ostaja v nas in nam vzbuja veselje, da nam je bilo vse to dano in je bilo zaradi tega naše življenje lepše, bogatejše in nekako privzdignjeno.

Grafično zasnovo in naslovnico je oblikoval Peter Dobaj, ki je na platnico prenesel fotografiji obeh igralcev; Gašperja Tiča je fotografiral Aljoša Rebolj (Arhiv Mestnega gledališča ljubljanskega), Jerneja Šugmana pa Robert Balen (Večer). Tudi v notranjosti pesniške zbirke so fotografije igralcev; posneli so jih Robert Balen (Večer), Jože Suhadolnik (Arhiv Mestnega gledališča ljubljanskega), Mimi Antolović (Arhiv Mestnega gledališča ljubljanskega) in Aljoša Rebolj (Arhiv Mestnega gledališča ljubljanskega). Črno-bele in estetsko dognane fotografije imajo umetniško vrednost.

mag. Zarja Trček

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.