Piše: Tanja Jerebic
Finalni večer je postregel z znano bero skladb, novega favorita še nisem izbrala.
Med evrovizijskim tednom so me zmotili nestrpni zapisi na socialnih omrežjih in nekateri članki v časopisju, antisemitski komentarji, uperjeni proti Judom.
Mednarodni aktivizem glasbenikov s pozivom k bojkotu Evrovizije v Tel Avivu zaradi nasilja izraelske vojske nad Palestinci je dodatno prilil olje na ogenj k nikoli pogašenemu sovraštvu do judovskega ljudstva. Evropejci smo polni empatije do arabcev, dokler lahko najdemo bolj osovraženega grešnega kozla od njih. Kdo bi bil primernejši za to vlogo od Judov, za katere pregovorno velja zmotno mišljenje, da so narod bančnikov in industrijalcev ter privekajo na svet s polnimi bisagami cekinov. Najbogatejša elita med njimi je v 19. stoletju predstavljala manj kot odstotek judovskega prebivalstva, ostali so bili razporejeni v različnih poklicih kot pri ostalih populacijah. Najuspešnejši so bili v naravoslovju: v matematiki, fiziki, kemiji, medicini in na skoraj vseh umetniških področjih, manj jih je bilo med humanisti in družboslovci, bili so pa tudi delavci, kmetovalci, obrtniki itd. Danes jim vsak tretji Francoz pripisuje preveč oblasti in denarja, vsakemu petemu pa se zdijo politiki le marionete v rokah judovskih bankirjev.
Da je naša empatija do arabcev lažna, pričajo ograje z žiletkami na mejah in restriktivni ukrepi, s katerimi želijo pri sosedih oglobiti humanitarce, ki skušajo v Sredozemskem morju reševati utapljajoče se migrante. Povečini so (ali so bili) to severni sosedi Izraelcev, marsikateri begunec je bil Palestinec.
Z vsem spoštovanjem in občudovanjem do zgodovinofilov — pokojni oče je bil eden izmed njih — priznati moram, da je zgodovina nemogoča veda, težko je najti resnico, ker se mnenja o določenih temah v tekstih razhajajo. O Judih sem začela prebirati zaradi naraščajočega pojava antisemitizma, ki nas zna pahniti v tretjo svetovno vojno, sicer te vede ne maram preveč, moti me, da ne vem, kaj je res, preveriti pa ne morem, ker so dogodki že zdavnaj minili … V lanskem letu so v Franciji našteli 514 antisemitskih izgredov oz. napadov, nič bolje ni v Nemčiji, kjer so grožnje vzeli zares; lastnike družbenih omrežij čaka globa v višini 50 milijonov evrov, če v 24-ih urah ne izbrišejo rasističnih ali antisemitskih objav. Slovenci smo manj dosledni; konec lanskega leta je sodišče oprostilo javno osebo, proti kateri je Judovski kulturni center podal kazensko ovadbo zaradi širjenja sovraštva in zanikanja holokavsta. Danes so mediji objavili, da se Thompsonovi nastopi upravnemu sodišču ne zdijo sporni, čeprav so v Nemčiji, Švici, Avstriji in na Nizozemskem prepovedani zaradi koketiranja z nacistično ideologijo.
Kristjani so začeli preganjati Jude na osnovi svetopisemske zgodbice o apostolu Judi Iškarijotu, Jezusovem izdajalcu, zaradi katerega so Kristusa križali. Pojav se imenuje krščanski antijudaizem. V Kristusovih časih in kasneje so bila križanja pogosta. Sramotna in boleča oblika smrtne kazni z dolgotrajnim umiranjem je doletela mnoge nesrečnike, kar je bil po mojem mnenju navdih za zgodbo. Upam, da ji v enaindvajsetem stoletju verniki ne verjamejo več čisto zares, saj znanost zavrača vsako možnost vstajenja od mrtvih, žrtve križanj namreč umrejo zaradi zadušitve … Antijudaizem so širile krščanske ustanove med verujoče, s porastom krščanstva se je večala tudi nestrpnost do Judov, ki traja še danes, sovraštvo je tako tlakovalo pot k kasnejšemu antisemitizmu. Čeprav slednji ni več (striktno) verska zamera, moramo vedeti, da živi na svetu okrog 2 milijardi kristjanov in kulturni vzorci se prenašajo iz roda v rod …
Judi so se v evropskem prostoru začasno naseljevali že v antiki, stalno pa v srednjem veku ob večjih naseljih in trgovskih središčih. Njihov položaj je bil odvisen predvsem od dobre volje vladarjev, saj so jih ljudje preganjali. Do križarskih vojn so jih ščitili frankovski kralji zaradi državnega interesa, medtem ko so jih iz Španije nagnali že proti koncu 6. stoletja, iz Anglije v 13. stoletju, iz Italije se jim ni bilo treba seliti, razen v času križarskih vojn so jih izgnali iz Benetk, vrnili so se šele v 16. stoletju. Karel Veliki jih je naseljeval, da bi pospešili razvoj trgovine, pismenosti, prosvete. Judi so bili bolj izobraženi od krščanske populacije, Judinje so imele več pravic in večjo vlogo v poslovnem in družinskem življenju v primerjavi s kristjankami. Drobni privilegiji s strani nekaterih vladarjev so podžigali krščansko zavist. Ali drugače, če jih vladarji ne bi zaščitili, bi jih ljudstvo poklalo. Tako jih je Friderik I. Barbarossa leta 1182 imenoval za zasebno lastnino in to objavil v razglasu, kjer je obljubljal milost v očeh vladarja vsakomur, ki bo z njimi prijazen. Seveda je bila zaščita s strani vladarjev redka.
Dodatna diskriminacija v obliki antisemitizma je vzniknila ob koncu 19. stoletja s teorijo socialnega darvinizma. Ljudem so merili lobanje, nosove, okončine in druge dele telesa z namenom dokazati manjvrednost nekaterih ras in narodov.
Antijudaizmu so se dodatno prilepili še darvinizem, socialistične težnje, nacionalni romanticizem in skupaj so pripravili teren antisemitski ideologiji. Začela so izhajati prva antisemitska besedila, v Letopisu Matice slovenske je leta 1886 Josip Apih objavil članek Židovstvo. Sorodni nestrpni teksti so izhajali vse do leta 1945.
Kar so začeli evropski »intelektualci«, so nadaljevale antisemitske politične stranske: v Nemčiji je pridigar ustanovil Delavsko krščansko stranko, na Ogrskem je poslanec zahteval izgon vseh Judov že leta 1875, tri leta kasneje je predlagal velesilam ustanovitev judovske države v Palestini, kamor bi lahko pregnali Jude. Antisemitizem se je začel razraščati tudi v ostalih evropskih državah, v okviru uradne politike so ustvarjali antisemitsko propagando.
Viri:
Klemen Jelinčič Boeta: Kratka zgodovina Judov
Hana Orešnik: Odnosi med Judi in kristjani v srednjeveški Evropi
Po vrsti incidentov proti Judom so v Franciji organizirali shod proti antisemitizmu