Tristan in Izolda sta na svoje šla,
Ljubo je še vedno najraje doma,
na gradu piha veter in pol,
kdo ve, če bo pestrna našla domov.
Zgodbe so dolge in konec imajo,
večeri so kratki in še pred prvo postajo
renčijo besede, škripajo stoli
in slep krčmar dela račun.
Kdo ve, kje spijo plemeniti prizori,
kdo jim prepeva memento mori
v starih filmih, v zakajenih prostorih,
kjer nikoli ne poje Pat Boone.
Iztegnil sem palec na opečnati cesti,
lev in vojak me imata na vesti,
ura pa s stolpa pade na trg
in zapiti stražmojster je videt kot Švrk …
Zgodbe so dolge in konec imajo,
večeri so kratki in še pred prvo postajo
renčijo besede, škripajo stoli
in slep krčmar dela račun.
Kdo ve, kje spijo plemeniti prizori,
kdo jim prepeva memento mori
v starih filmih, v zakajenih prostorih,
kjer nikoli ne poje Pat Boone.