Predlogi izboljšav kulturne politike v Mariboru iz leta 2006

Piše: Dušan Hedl

(odlomek iz knjige Podjetništvo v kulturi na primeru Mestne občine Maribor, napisano 2006, objavljeno v knjigi 2012, zbirka Frontier)

 

NA POTI PRIBLIŽEVANJA PODJETNIŠTVA KULTURI

Osnovni principi izboljšav

Posamezne predloge izboljšav, ki jih bomo navedli, potrebujejo razvijanje skozi samostojne poslovne načrte.

Osnovne principe, ki bi pripeljali do učinkovitega organiziranja kulture, smo izpeljali iz podjetniškega in umetniškega pogleda na dogajanje v lokalni skupnosti. Naštejmo najpomembnejše:

pri razdeljevanju javnih sredstev poudarek na lastni produkciji in prepuščanje prireditvenih dejavnosti trgu z omogočanjem boljših pogojev za prireditveno dejavnost;

uvesti konkurenco med porabniki javnih sredstev: javnimi zavodi, zasebnimi zavodi, društvi, samostojnimi umetniki, podjetji, posamezniki brez statusa;

lastninjenje nekaterih javnih zavodov oz. preoblikovanje v mešane družbe zasebnega in javnega kapitala;

poudarek na večjem številu malih organizacijskih enot in ne koncentraciji kulture s t. i. novim prepoznavnim megalomanskim kulturnim objektom v centru mesta in (multi)kulturnih centrih, ki jih je organizacijsko težje obvladovati;

prioriteta investicij v prostore se umakne prioriteti vlaganja v ljudi kot kadrovske vire in s tem posredno v inovacije in proizvodnjo;

preoblikovanje statusa zaposlenih v javnih zavodih iz statusa zaposlenih v javni upravi v zaposlene v delovni organizaciji;

direktorji v javnih zavodih lahko razpolagajo s sredstvi, prejetimi od lokalne skupnosti, po svoji presoji in podjetniških sposobnostih v cilju izvedbe vizij in strateškega načrta, po principu dobrega gospodarja;

transparentnost javnih razpisov, ki so dostopni vsakemu in so marketinško prezentirani v javnosti, in ne skoraj prikriti; ukinitev instituta poziva, vse aktivnosti spadajo v razpis;

občutno povečanje kvote za razpis za kulturne projekte na račun rednih sredstev javnih zavodov in investicij, ki jih lahko delno prevzamejo zasebniki;

poenostavitev proračuna za kulturo, vse knjižiti pod eno postavko: Kultura;

odpreti se v regijo in razmišljati kot regionalni center, česar sedaj ni, mariborska kulturna scena je vase zaprta hermetična organizacijska in kadrovska tvorba;

kritična vključitev v evropske razprave o kulturni politiki;

na vodilna mesta zaposlovati ekonomiste menedžerje in ne umetnike (ali še slabše nerealizirane umetnike, bleferje in diletante);

uvajanje informacijskih sistemov poslovanja v kulturi;

uvajanje filozofije podjetništva v oddelek za družbene dejavnosti – referata za kulturo, saj vendar gre za vlaganje sredstev in ne razdeljevanje;

posodobitev galerij in muzejev v javni upravi v smislu turistične ponudbe;

liberalnejša politika dodeljevanja praznih prostorov;

poudarek na strateškem razmišljanju, ki nadomesti letno, sezonsko ali projektno, ki so v domeni malih organizacij, društev in posameznikov;

pilotska združitev javnega in zasebnega zavoda;

mednarodno povezovanje naj postane dnevna praksa in ne izjema v okviru »velikega mednarodnega projekta«;

poenostavitev birokracije na občinski ravni, pustimo ob strani, da je evropska birokracija še bolj zapletena, saj gre tukaj za naš pojem;

uvajanje principov organizacije proizvodnje in dela v kulturne organizacije;

spodbuditi, vprogramirati prehajanje kadrov in institucij v in med nivoji, primer preimenovanja MKC (Mladinski kulturni center) v MKC, (Mestni kulturni center). S tem sprostimo duhovni (ne ideološki) prostor za napredovanje drugih subjektov, ki čakajo v vrsti;

v poročanju o izvedbi: zmanjšanje poudarka na pomembnost projekta in organizacije, pomembno je finančno poročilo, namembnost porabe sredstev;

varstvo kulturne dediščine se razširi na varstvo sodobne kulturne dediščine;

spremljanje evropskih migracij in navezava stikov z njimi;

pripuščanje novih ponudnikov v krog javnega financiranja naj postane pravilo;

Izpostavljamo pomembnost strateških načrtov in vzpostavitev konkurence. Kulturne institucije nimajo strateških načrtov. Čakajo na t. i. lokalni kulturni program, ki ga “naj izdelala občina”, češ, potem lahko prilagodijo svoje programe lokalnemu kulturnemu programu. Preveva jih neverjetna vera v sistemske rešitve . Kaos je popoln, kajti resolucija o nacionalni kulturi govori o kulturi kot generatorju gospodarskega razvoja1, tudi ZUJIK je že napovedal spremembe oz. v svoji dvojnosti dopušča podjetniško iniciativo v javnem sektorju2, javna razprava o privatizaciji in podjetništvu v kulturi je na vrhuncu. Vera v to, da ničesar ni mogoče spremeniti, je pripeljana do popolnosti.

Strateški načrt je zelo primerno orodje za kulturno institucijo, ne glede na to, ali je javna, zasebna, kombinirana, civilna, alternativna, tradicionalna, ruralna ali urbana. S strateškim načrtom lažje urejamo komunikacijo in odnose z okolico: z lokalno skupnostjo, z državo, s političnimi dejavniki, z javnostmi, »foundraising« ima realno podlago; večja sredstva se dobijo na osnovi vsebinsko zaokroženih projektov.

Ena pomembnejših nalog je kulturni javnosti predstaviti, da je konkurenca nujna tudi v kulturi. Vzpostavitev konkurenčnih odnosov bi spodbudilo kulturno življenje na vseh nivojih. Po sedanjem načinu organiziranja kulture se vzpostavljajo zgolj monopoli. Monopoli pa so smiselni, če gre za velike organizacije in velika tržišča, ne pa za organizacije obsega povprečnega slovenskega družinskega podjetja. Pri velikih monopolih imajo mali podjetniki svoje priložnosti, ker lahko opravljajo storitve ali proizvode, ki se velikim ne izplačajo ali jih zaradi organizacijske strukture ne obvladajo (specializirani izdelki, storitve, ki so bolje organizirane, če so najete). Pri malih kulturnih institucijah, ki imajo monopol, pa ni več prostora za male, ker se že javni monopoli ukvarjajo z malenkostmi. To je eden najpomembnejših zaviralnih momentov pri razvoju kulture v Mariboru.

1 Resolucija o nacionalnem kulturnem programu za kulturo 2004–2007 v prioritetah govori o »kulturi kot generatorju gospodarskega razvoja« (ReNPK0407, Uradni list RS št. 28/04, str 8), ostaja pa na pol poti, saj govori o »posodobitvi javnega sektorja« (RReNPK0407, Uradni list št. 28/04, str. 9) in ne o prestrukturiranju.

2 Zadnji stavek 31. člena ZUJIK-a smo že omenili in govori o »sredstvih v skupnem znesku, v okviru katerega v skladu z akti zavoda samostojno odloča« (Predpisi s področja kulture, 2003, str. 26).

image
Podjetništvo v kulturi – na primeru Mestne občine Maribor, zbirka Frontier, 2012
Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.