SARA NUŠA GOLOB GRABNER – GNIJOČE ROŽE

Piše: Marija Švajncer

SARA NUŠA GOLOB GRABNER – GNIJOČE ROŽE

Slovenska pesnica Sara Nuša Golob Grabner je pri Kulturnem centru Maribor objavila svoj pesniški prvenec z naslovom Gnijoče rože (2019). Čeprav je to njena prva pesniška zbirka, so pesmi v njej zrele, slogovno izbrušene in estetsko dognane.

Avtorica govori zdaj v prvi osebi, zdaj v tretji, nagovarja moškega, pooseblja pojme in piše tudi v filozofskem jeziku. Včasih ji je vseeno, ali se čustveno zbližuje z žensko ali moškim, tudi sama bi rada v sebi združila oba spola. Verzi govorijo o bolečih življenjskih občutkih in izkušnjah, ki so jo tako zaznamovali, da se ji svet kaže predvsem v temnih barvah. Nanjo pritiska teža življenja, zato stihi izražajo zapuščenost, spomine, srepe poglede in tišino. Da bi se ubranila zlohotnosti, je ostra in neukročena, odločila se je, da bo letela z zmaji.

Če je življenje magnet, sem k njemu obrnjena z napačnim

polom.

(str. 36)

Vse, kar druge polni, je zanjo majhna smrt.

Sara_Nusa_Golob_Grabner_-_Gnijoce_roze_promo
Sara Nuša Golob Grabner – Gnijoče rože, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2019

Čeprav ji narava veliko pomeni, se tudi v stiku z njo porajata ostrina in bolečina. Preperela veja, ki jo je odtrgala nevihta, je njena sestra, nje pa ni več. V gozdu, ob potoku, pod drevesi in ob vonju dežja se počuti domače, v naravi je brezpogojno ljubljena, čista je, nedolžna in slečena do esence, in vendar jo spreletava srh, saj preko njenega telesa raste zmrznjena trava, počuti se kot plevel. Želi si otroka in joče, ker majhna bitja v njej nočejo dozoreti. Verjame, da bo narava iztegnila svoje večne roke in vzela nazaj, kar je njeno.

Očitno je pisanje o telesu, dogajanju v njem, delovanju ter ogroženosti zaradi njegovega obstoja in odmika od duhovnosti. Okrog nje letajo muhe, ki skušajo zlesti v njeno grlo in jo utišati. Znotraj jim bo toplo, njo pa bo to uničevalo. Telesno trpljenje je privedeno do skrajnosti:

S svojim izbrušenim nožem

si prerežem vrat

da bi lahko spet dihala.

(str. 15)

Veliko je krvi, žolča in sluzi, na koži so ugrizi, toda telo je povezano tudi z užitki – strast povzroči izgubljanje misli. Pesnica se počuti, kot da lebdi ujeta v telesu; do lastnega telesa je tudi neusmiljena. Videti je, kot da si bolečine povzroča namerno.

Ker so jo ljudje ranili, zlorabili in kričali nanjo, je postala nezaupljiva. Vidi jih kot strahopetce in morilce, njihove duše so se ji zagnusile. Dozdeva se ji, da se je znašla v nekakšnem lutkovnem gledališču. Če marionetam kdo poreže niti, s katerimi so jih gibale in oživljale spretne roke, dobijo s tem nove in lepe vloge. Pesnici se ne posreči, da bi potegnila črto od sebe do drugih. Kadar ji je prehudo, se podvoji in ob svoji postelji zasluti navzočnost dekleta z vdrtimi očmi in v beli obleki. Preveva jo občutek nezaželenosti, razbolela je, žalostna in črnogleda, slike groze so njena stalnica. Komu bi bilo treba pripisati norost, njej ali ljudem, ki so ji storili zlo, se vprašuje. Ali smejo tako misliti o njej, če je razčlenjena, raziskana, analizirana in abnormalna? Koliko vsega si pravzaprav dovolijo! Domače se počuti v ruševinah. V verzih o trpljenju in bolečini ni nič sentimentalnega, saj zna ustvarjalka turobne občutke vtkati v grobe besede. Njeno grenkobo in zagrenjenost je mogoče razumeti bodisi kot izpoved bodisi kot dobro poezijo, ki je ni treba jemati osebno, temveč v njej spoznavati umetniško moč.

Čeprav skuša ljubezen odgnati, se ta vseeno zgodi, in to večkrat kot pri drugih ljudeh. Lega v oči moškega in si želi, da bi bila prežeta z občudovanjem. Brani se pred moškim, ki se hoče imeti za boga, saj bi rada ostala sama svoja, on zanjo ni nič drugega kot le hologram človeka.

Avtorica je poznavalka filozofije. Pravi, da je srečna, ko se čudi. Parafraza Prometejeve usode in Platonove prispodobe o votlini nista kar tako navrženi, temveč pomenita odnos do lastnega jaza in sveta. Včasih se trga od jeze, toda vedno znova si dokaže, da zmore biti neskončna. Ne bo sodelovala pri skupinskem samomoru (opazno je poznavanje sodobne literature; finski pisatelj Arto Paasilinna je napisal roman Očarljivi skupinski samomor), tekala bo od ene verzije same sebe do druge. Pomembno sporočilo pesniške zbirke je zavzemanje za svobodo lirskega subjekta (zadnje čase nekateri uporabljajo kar žensko slovnično obliko – subjektinja, morda bi ji lahko rekli subjektka ali subjekta). Delci biti so se odlomili. V pesničini filozofiji ima posebno veljavo praznina, fantazija je zanjo del ekstaze, vanjo vstopa tudi magija, ponoči se porodijo sanje. Nezavedno se iz skritosti razliva v pesmi. Pesnici se dogaja, da se podira sama vase, resničnost tolče njen čas s krutim tempom. Ne najde substance moškega, ni kajstva njegovega pojava. V njenih očeh je morda vse nič, morebiti pa nič ni vse. Kaj če je sama večno ničelna? Temelji sebstva so postali ruševine. Čeprav v pesmih prevladuje pesimizem, pa je v njih vseeno tudi kanec optimizma:

Nasmehnem se, ker sem tu, preden se vse razdrobi,

nasmehnem se, ker nisem večna,

nasmehnem se, ker sem rumena roža.

(str. 40)

Sara_Nusa_Golob_Grabner_-_Gnijoce_roze
Sara Nuša Golob Grabner – Gnijoče rože, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2019

Iz sebe zna napraviti umetnost in se poistoveti z njo. Pesniška pisava Sare Nuše Golob Grabner je neposredna in iskrena. Besede so ostre, neolepšane in zmorejo močno zadeti. Poleg liričnih besed avtorica včasih uporablja tudi tujke in filozofske izraze. Pesmi imajo likovno podobo, verzi so razvrščeni krožno.

Grafično zasnovo pesniške zbirke Gnijoče rože je opravil Peter Dobaj. Na naslovnico je prenesel avtoričino črno-belo fotografijo. Sara Nuša Golob Grabner je tudi nadarjena, uveljavljena in večkrat nagrajena fotografinja. Javnosti se je predstavila s štirimi samostojnimi razstavami, sodelovala je tudi pri več skupinskih. S pesniškim in fotografskim ustvarjanjem prinaša lepoto, globino in spodbudo, da je kljub bolečini in trpljenju treba vztrajati, se umiriti v naravi ter segati za svobodo, svetlobo in žarenjem. Pesmi se bodo dotaknile tistih, ki znajo začutiti sporočilo rahločutne izpovedi in filozofskega iskanja.

Marija Švajncer

Advertisements

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.