Piše: Matej Krajnc
Concord 2019
Načeloma sem pristaš tega, kar počneta najmlajša Nelsonova sinova – sodelovanja z Neilom Youngom so se izkazala za zelo plodna, blizu tistemu, kar je Neil počel s Konji; nad studijskim prvencem benda Promise of the Real leta 2010 sem bil navdušen, že nad uvodno pesmijo Four Letter Word, zveneli so kot prebežniki z Dylanovih snemanj leta 1965, križani z bluesovsko intenzivnostjo Wilka Johnsona. Vmes je profil Lukasa Nelsona vedno bolj rasel in iz hendrixovskega kitarskega navdušenca, celo malce “possesed” nadarjenca, je postal opazna, ah, kar recimo tudi slavna (na Instagramu že nekolikanj dolgočasno mainstreamovska) medijska osebnost, sploh v zadnjem času, ko je pomembno prispeval k filmu A Star Is Born. Tu se je zame začela težava, namreč da je povezan s tako omlednim filmom, polnim kvazicountryjevskih powerpop balad. Da je to nekakšna nova smernica, vsaj za zdaj, ko še ne vemo, kakšni bodo novi izleti z Neilom, se je izkazalo tudi pri novem, petem studijskem albumu. Saj ne, da je slab; Ed Sheeran se lahko skrije. A to ni adekvatna primerjava, saj Sheeran ni niti približno v isti galaksiji, kaj šele na planetu z Nelsonovim klanom! Saj ne, da je nov album slab, ponavljam, a tudi posebej dober ni. Skratka: nič posebnega. Poprockovska americana, ki ji je dodane nekaj angažirane substance, po kateri so Nelsonovi znani. Zato mi je bilo tudi nadvse smešno, ko so se konzervativci spravili nad Lukasovega očeta Willieja, ker je podprl naprednega senatorja.
Nov album – s svojim recimo mu angažiranim naslovom, a v resnici je bolj njuejđevski – zveni odlično, ker je dobro produciran. Na sebi nosi ideje miru, ljubezni in angažmaja, ker Lukas in njegovi fantje niso nazadnjaški, a škoda, da so se odločili zgolj za starisbornovske ljubezenske pesmi in generične klice k slogi. Rezultat je seveda uspešen album, prave Promise of the Real pa bomo verjetno videli na odru in z Neilom. Lukas je zdaj res visokprofiliran, povsod ga je polno, kar je dolgoročno lahko tudi minus. In poslušalci so polni hvale, pesmi kot so naslovna, Save a Little Heartache ali pa uvodna Bad Case zvenijo radijsko, všečno, producirano. Bend je zdaj nekje med Bon Jovijem in modernimi poprockovskimi radijskimi pristopi. A Taylor Swift ni ne country ne rock, Bon Jovi je svoje že povedal, Lukasov ata Nelson pa še ne čisto vsega.
Generična plošča torej, ki bo prispevala k prepoznavnosti benda v dandanašnjih povprečja željnih medijih; s tem, da Lukas Nelson nikakor ni povprečen glasbenik. A v to bo s tem albumom težko prepričal kakšnega countryjevskega ali rockovskega hardcorovca, četudi mu štejemo v plus, da mu ni do sodobne ureditve in miselnosti sveta (in velesil). Lahko pa seveda, da je to nameren koncept, narediti na zunaj bolj lahkotno ploščo? Oh well …