Piše: Milan Novak
»Sladkorna kocka nekega gornjegrajskega bivanja«
Marijan Grakalić: PJESME OD FORMATA – o ljubavi i drugim nadnaravnim fenomenima
Že v prvih verzih je zaznati, da je avtor vešč pisanju. Beseda mu teče skozi prste, kot predici preja. In če je kdo o tem še v dvomih, naj prebere pesem Hyde Park. Glasnik resnice in neresnice, to je Marijan Grakalić.
Pesmi Marijana Grakalića ne stremijo po umetelnih oblikah, ne hlastajo po redkih, nobel besedah. Pesmi, zbrane v zbirko PJESME OD FORMATA, so razmišljujoče, poglobljene, a hkrati zelo preproste, kar jim daje neobičajno svežino in zračnost. Večinoma je v njih govora o odnosu. O odnosu protagonista – pesniškega subjekta do okolice, predvsem do žensk, ki so na nek način vstopile v njegovo življenje. O njih govori z občudovanjem, a nikoli brez vsaj malo cinizma. Pri tem ostaja spoštljiv in dostojanstven. Tako do njih, kot tudi do sebe. Tako se v pesmi Kocka šećera s posmehom ozira na ljudi, ki se spogledujejo z raznimi ideali, verjetno neuspešno. Sam zase pa v zaključku pravi: »…kad nemam druge želje i drugog cilja / nego da mi kocka šećera bude zbilja.« Kar lahko razumemo zgolj kot kocko sladkorja in pri tem občudujemo avtorjevo skromnost, lahko pa v majhni kocki sladkorja vidimo neko skromno osebnost, s katero bi pesniški subjekt želel deliti življenje. Pri čemer je že več kot očitno, da gre, vsaj pretežno, za avtobiografsko pisanje.
Po drugi strani pa v pesniški zbirki PJESME OD FORMATA najdemo pesmi, ki kljub lahkotnemu besedišču in običajno uporabljanim besednim zvezam, pretresejo. Ali vsaj utišajo tisti muzajoči se bralski naboj. Takšna je pesem U agoniji, ki na preprost in neposreden način razodene bedo sodobnega človeka. Neposredno. Brez velikih besed, brez filozofij o veliki resnici, kjer je človek le del neke večje zgodbe. V pesmi Kotač života se cinično obregne prav v to. In jo zaključi z iskrenostjo, z odo ljubezni.
Prav ljubezni avtor posveča večino razmišljanj v tej zbirki. Je otrok, ki zelo iskreno čuti to vesoljno silo, izvor moči, ki je ne doseže noben drug motiv. Marijan Grakalić prisega edinole na ljubezen. Vse ostalo, pravi, je privid.
O vedeževanju in vseh mogočih »ezoteričnih znanostih« ima avtor jasno mnenje – posmeh. Ta nejevernost, zasmehovanje tistih, ki prisegajo na tako imenovane »vpoglede v prihodnost«, se kot dolg miselni val razteza skozi vso zbirko. Marijan Grakalić je človek trenutka in takšne »znanosti« ga preprosto ne zanimajo.
Se pa avtor ves čas poigrava z rimami, ki so včasih zelo domiselne, mnogokrat duhovite. Predvsem z uporabo izrazov značilne »gornjogradske spike«. In ves čas skrite v prozno obliko besedila. Tako dobljene notranje rime zbirki dajejo poseben pečat, tudi zaradi tega postane bolj razmišljujoča.
Pesniška zbirka PJESME OD FORMATA Marijana Grakalića je razdeljena v šest, od tega štiri glavna poglavja. Mladostniška navihanost prežema tematike v poglavjih II-Fenomeni ispred formata in III-Fenomeni punog formata. Nehote se mi ob tem v ospredje naslika Picassojeva Radost življenja (La joie de vivre). Slavimo življenje, slavimo bivanje. Vendar, proti koncu III. poglavja je vse več slovesa, vse več sanj in spominjanja. Kot bi zmanjkovalo sape skozi piščal plešoče sle (Karmine; Nada; Nebo).
Pesmi v poglavju IV-Fenomeni izza formata pa so potisnjena že povsem v preteklik. V spominjanje, v presojanje. Kot bi padel zastor in bi se prižgale luči. In oder postane oltar, pozaba, minljivost: » … Ako prošnja te sudbine ne želi da mine, da plovidba kaplju sreće prene, izza svega ipak je oltar neki, zaborav i epopeja, prolaznost, to je tek vrijeme.«
V poglavju V-Pjesme preko formata se avtor dotakne dna. Prevlada spoznanje, da je sreča, nestrpno pričakovan privid, šla nekje neopaženo mimo (Nočna). Čeprav avtor strne svoje misli s skoraj istimi besedami, kot je zbirko začel: duša, ljubezen in vera. Vendar, v popolnoma drugačnem vzdušju, poln spoznanja in življenjskih izkušenj.
In ni mu žal.