Mamica je kakor zarja,
zjutraj potegne odejo s postelje
in pusti kosti, da se žgejo
v jutranjem hladu.
Njena lobanja je razpokana,
ko potolčeš po njej, ne zadoni,
črvički se pasejo po mleku –
dobro jutro, otroci!
In zato nikdar
mamice ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.
Mamica je kakor zarja,
obuje se in potegne z nožem čez steno,
kaj se beli tam na gori? Zobje?
Corega, ki ni več znižana?
Njene roke so tramovi,
prebeljeni s smolo, ker je na voljo
na vsakem koraku, na vrtni uti, na ograjah –
lahko noč, otroci!
In zato nikdar
mamice ne dam,
eno le na svetu širnem
mamico imam.