piše: Milan Novak

 »Prestopiti v medprostor in medčasje«

 

Lana Derkač Šalat: UGOVOR S PRAŠINOM /izbor iz poezije/

JU Ratkovićeve večeri poezije; Bijelo Polje, 2017.

 

Lanin pesniški svet se začne mnogo pred začetkom našega štetja, mnogo pred rojstvom bogov. Verjetno tudi pred rojstvom Zemlje.

Motivi, ki jih upesnjuje, niso zgolj motivi. V njenih besedah oživijo in postanejo kreatorji zgodovine. Postanejo vizionarji in napovedujejo sami sebe. Njena poezija izbere Kiklopa, Orfeja, Šivo, Dioniza, Pandoro, jahače Apokalipse, izbere Evo in skoznjo izreče najosebnejše želje in odnose. Dotakne se Gangesa, Yucatana, Troje, Oriona, potuje povsod, potuje kot e-mail in z njim odkriva načine za prenos neobičajnih običajnosti.

Večino avtoričinih razmišljanj se nanaša na odnos med dvema osebama, največkrat gre za monolog dialoga. Včasih govori skozi naliv dežja, včasih skozi samote. V neulovljivih kosmih prahu najde prostor za dialog. Zanimive so Lanine izposoje Aladina in njegove preproge, Petra Pana. Pravljični liki postanejo nosilci sporočila, kot medij, e-mail ali sms.

Pestrost, kako Lana Derkač Šalat združuje prostore, kako v eno tvarino postavi peščeno zrno, uho šivanke, balerine, vojake Daljnega vzhoda, Južno Ameriko, postane zabavna in ta igrivost mogočega v nemogočem te, kot bralca, prevzame. Mestoma je njeno pisanje tako neposredno in odkrito, da bralca zavede v nepozornost. Kmalu ugotoviš, da je stopnišče, po katerem z lahkoto stopaš, pravzaprav labirint, iz katerega ni mogoče izstopiti s stopalom, temveč izključno z mislijo. Čeprav si ne znaš prav pojasniti vseh slik, listaš naprej in nekatere povezave se najdejo same, povežejo se, kot sinapse. Spretnost, malodane drznost, ko z motivom plastenke vode diskutira o smrti, odpira nove in nove prostore. Avtorica pooseblja pojme, kot je na primer mir in skoznje govori o nas, ljudeh, kako se obnašamo do njih. Ali primerja dan s travno bilko in z zgradbo z nosilnimi zidovi. Tako dobljene pesniške slike močno presegajo predstavljivo, zato v njih vlada širina uma in neskončen prostor imaginacije.

Na koncu branja ugotoviš, da nisi ne razumel, ne dojel, ampak si se preprosto spojil z metafizičnim pesniškim prostorom. S prostorom, za katerega veš, da v resnici ne obstaja, a ga čutiš, kot še en svet med platnicami, ki si jih pravkar zaprl. Težko je dojeti, kolikšne razdalje je mogoče umestiti v tako tanek prostor. Prežame te občutek, kot bi pravkar okusil medprostor, spoj realnosti in nerealnosti, sedanjosti, preteklosti in prihodnosti hkrati. Verjamem, da je avtorica želela odstreti prav to.