Piše: Matej Krajnc
Elvis Presley: The International Hotel, Las Vegas, Nevada, August 26, 1969 (Sony Legacy 2019) – 2 LP ****
Poslednji zares relevanten koncertni izpev velikega moža je hkrati tudi prvi po osmih letih in je zdaj zabeležen na enajstih cedejih, a milijonarji so redki in zato je tole dobrodošel in tudi dober izsek iz enomesečnega angažmaja v Vegasu. Dobite cel koncert, tudi monologe … Blues mu je še šel, rokenrol niti tu ne več … (Tiger Man, Rubberneckin’)
Linda McCartney: Wide Prairie (UMC-Virgin 2019) ***
Do aktivne glasbene kariere ji ni bilo, pa ji je potem vseeno bilo in Wingsi bi brez nje zveneli precej drugače. Ponatis tele plošče na vinilu je še ena opomba, čemu sicer ne bo nikoli nova Janis ali kaj takega, je pa ne damo za nobeno Beyoncé, Taylor et co.
Paul McCartney: Paul Is Live (UMC-Virgin 2019) ****
Skrb za lastno zapuščino je še ena vrlina viteza Paula, zato svoj katalog redno znova pošilja med nas. Tole je ena boljših koncertnih plošč iz obdobja Off the Ground, ker beatlovske pesmi v njegovih različicah še ne zvenijo čisto izžeto, pa tudi z aktualnega albuma se mu še da kaj zaigrati … Poleg tega sta tu Hamish in Robbie, kar je že samo po sebi dovolj.
James Taylor: The Warner Bros. Albums 1970-1976 (Rhino 2019) ***
James je začel pri Beatlih, nadaljeval pa marsikje, med drugim tudi pri multikonglomeratu. Njegov westcoastovski zvok v tem obdobju še zadiha, čeprav imamo po drugi strani že dovolj razčustvovanih “lovcev iz kanjona”, ki bi radi bili country, rock in folk, na koncu pa se zgodi, da njihovo pesem posname celo Kralj. Sweet Baby James sicer še dandanes ne spi, kar je pa tudi čisto ok.
Prince: Originals (NPG-Warner 2019) ****
Bangles še igrajo, tudi Sinead še miga, četudi se ne ve, kako in kaj bo. In ponedeljki so menda še vedno manični. Zdaj je vse to po svoje povedal še avtor. Ki ni igral rickenbackerja, pa tudi pobarati ga žal ne moremo več, čemu.
The Black Keys: Let’s Rock (Nonesuch 2019) *
Ne, ne, Dan, ne moreš se prodajati kot rock ali roots ali karkoli bi že imelo pravico iziti pri Nonesuch. The Black Keys so nekakšni dodatni U2: nimajo česa povedati in to počnejo v kalupu, kamor lahko vtakneš kateregakoli mulca, ki bi rad bil ljubljenček kritikov, hkrati pa se dolgočasno zblendal v radijske valove in (ne samo) občasno zazehal.
Madonna: Madame X (Boy Toy 2019) *
Če gresta narobe plošča in Eurosong, je madame morda res na poti v X. Morda pa bo tam našla izgubljeno mladost?
Taylor Swift: Lover (EMI 2019) *
Če imamo že Rihanno, Beyoncé, Miley (ki sicer zna peti), Camillo in druge podobne produkte, čemu potrebujemo še Taylor? Aja, ker ima zdaj že preveč denarja, da bi jo lahko pogrešali. A zgoraj omenjene se vsaj ne prodajajo kot country in Miley ima, če hoče, tudi vsebino poleg oblike.
Jenny Lewis: On The Line (Warner 2019) ***
Jenny je zdaj Dusty, kar ni tako zelo slabo. A Jenny ni zgolj Dusty, kar je jasno.
Yesterday: Original Motion Picture Soundtrack (Universal) **
Premisa je domiselna, glasbena izvedba nekolikanj preveč omledna, da bi svet brez Beatlov z Beatli bil svet s substanco … Razen če proslulemu kvartetu dajo nazaj spomin.
Stan Getz: Getz at the Gate (Verve 2019) *****
Leto 1961 je bilo dobro leto. 58 let pozneje so tu še dodatni dokazi. Čemu ni tole izšlo že takrat, o tem ne bomo, ker ni moč hkrati poslušati in tuhtati, kajne … Kajne … Omislite si še Live at Birdland, če vam pride pod roko.
Miley Cyrus: She Is Coming (RCA 2019) **
Ni bilo druge — treba je bilo pospraviti bolj umirjen imidž in akustiko, pa nazaj v nagoto in na plesišče, kjer je denar. Škoda, a pričakovano; Miley si kljub temu, da po talentu na daleč pokosi vse novodobne “autotune-dive”, ne more privoščiti, da ne bi prodajala plošč. Vsaj tako misli. Škoda.
Steve Earle & The Dukes: Guy (New West 2019) *****
Po Townesu še Guy, spet zelo pretuhtano in neobloženo. In če bi ga vprašali, čemu, bi morda odgovoril: ker Krajnc zapravlja čas s pisanjem o ploščah Taylor Swift!
George Strait: Honky Tonk Time Machine (MCA Nashville 2019) ****
George je končno zapel eno z Williejem, teža ene njegove pesmi, čeprav jih ne piše, pa še vedno podre vsaj tričetrt sodobnega komercialnega Nashvilla, četudi je s turnejami zaključil. Ni več najmlajši in pot po svetu je utrujajoča, plošče pa kar naj še dela.
Vince Gill: Okie (MCA Nashville 2019) ***
Vince ne more brez Oklahome, kot tudi brez Bakersfielda ne, kar je precej povezano, a zdaj zveni kot Rodney Crowell, kar seveda ni slabo, se pa vprašamo, če bi ne bilo bolje, da bi zvenel kot telecaster.